Petra Strelec je absolventka na fakulteti za uporabne družbene študije, kjer namerava diplomirati iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Naj vas oznaka študentka ne zavede, saj je že pred časom prestopila prag četrtega desetletja. In bolj kot študentka bi ji lahko pripisali izraz učiteljica, saj je zajemala iz življenja. To jo je preizkušalo, gnetlo, jo resnično preoblikovalo.
Težo življenja je začela okušati že v rani mladosti. Vstala je močnejša, modrejša in odločena, da se iz tega kaljenja kar največ nauči in to deli z drugimi. Je tudi predavateljica, motivatorka in avtorica knjig Moje življenjske lekcije, Pot v svobodo in V postelji s sovražnikom.
"Obožujem knjige in zagovarjam, da je eden izmed najučinkovitejših pripomočkov pri psihoterapijah branje knjig. Pisanje knjig pa je zame osebna terapija. List papirja, na katerega pišemo, ne obsoja, vedno posluša in prenese marsikaj. Tako pa imamo varno okolje, kjer se lahko izražamo."
Je borka proti nasilju med štirimi stenami in mobingu na delovnem mestu, zato ima v načrtu ustanoviti zavod Znova, ki bo podpiral žrtve nasilja. S knjigo je naredila prvi korak k uresničitvi zastavljenega cilja. Medtem pa bo opravila specializacijo iz logoterapije na Inštitutu Antona Trstenjaka v Ljubljani.
Kaj ljubezen ni?
Zaljubljenost še ni ljubezen. Mnogi ne znajo razločevati med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Ko smo zaljubljeni, še ne ljubimo. Ljubimo takrat, ko zaljubljenost mine in nas udari realnost in se kljub temu odločimo, da bomo partnerja sprejeli in ljubili. Ljubezen prav tako ni nasilje. Ljubezen ne vključuje pogojevanja, izsiljevanja in ustrahovanja.
Kateri so tipični vzorci nezdravega odnosa v zvezi z manipulatorjem, ob katerih se mora prižgati alarm?
Na Inštitutu za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo, kjer sem bila na rehabilitaciji svoje duše zaradi izgorelosti, ki je nastopila zaradi toksičnega odnosa doma in v službi, nam je na skupinski terapiji dr. Robert Oravecz obrazložil, kako najhitreje ugotoviš, da gre za manipulacije. Pozorni moramo biti na to, ali se besede skladajo z dejanji. Če se ne, gre za manipulacijo.
Pozorni pa moramo biti tudi na to, kako se ob njih počutimo. V njihovi družbi se večinoma počutite slabo, doživljate občutek krivde, strahu, pojavljajo se številni dvomi, slaba vest, nezaupanje v lastna čustva itd.
Empat vs. egoist. Gre vedno ta kombinacija z roko v roki?
Za egoista je empat idealen partner. To pa zato, ker je empat tisti, ki daje, sam pa se zadovolji z drobtinicami. Poleg tega so empati sočutni, skrbni, dobri poslušalci, občutljivi ... Za narcise je značilno, da pogostokrat izkoriščajo, sama bi temu rekla, da zlorabljajo empatovo sočutje.
Empati imajo občutek, da morajo poskrbeti za druge in si zato prizadevajo zadovoljiti potrebe in želje narcisa. Ti so namreč obsedeni s pozornostjo in imajo občutek, da jim pripada vse, česar si poželijo. Občutek imajo, da so upravičeni do vsega, in zato samo jemljejo.
Sama sem spoznala, da lahko v takem odnosu zdravim travme iz otroštva, kar sem tudi počela. Čeprav sem se zavedala, da odnos ni zdrav, ga nikakor nisem mogla prekiniti, saj so me partnerjeve emocije popolnoma posrkale in nisem zmogla postaviti zdravih mej. Prav tako me je želel prepričati, da sem preveč občutljiva, prezahtevna ..., kar je značilno v takem odnosu. Sama sem ta odnos izkoristila za razrešitev otroških travm, marsikateri empat pa ne zmore tega in vztraja v tem odnosu, ker želi sam sebi dokazati, da je vreden ljubezni.
Tako vztraja v takem odnosu in upa, da se bo partner spremenil, vendar se v večini primerov ne. Tudi mene je zadrževalo upanje v tem odnosu. Ko sem razrešila travme in prenehala upati, pa sem lahko ta odnos zapustila. Spoznala sem tudi, da me ta odnos izčrpava.
Kako razumete, občutite in udejanjate odpuščanje?
Nekoč mi je zelo simpatičen duhovnik povedal, da moramo to, da lahko odpustimo, imeti v sebi. Menim, da se ni motil. Menim tudi, da se moramo naučiti najprej odpustiti sebi. Gre pa vsekakor za proces. Sama si dovolim občutiti čisto vse občutke, tudi tiste neprijetne, in dovolim si žalovati. Sem v čuječnosti.
Ko predelam vse te občutke in ko bolečina izgine, pa začutim, da lahko osebi oprostim. Vendar vedno najprej sebi. To v meni povzroči občutek miru, prav tako se počutim osvobojeno. Preprosto ne znam sovražiti in živeti v zamerah. Ko predelam, oprostim in izpustim.
Ali je po vašem mnenju človek z narcistično motnjo "popravljiv"?
Sama sem mnenja, da se lahko vsak spremeni, seveda če si to želi. Za osebo z narcistično motnjo pa je želja še bolj pomembna, kajti brez tega se ne bo. Vsaka sprememba je težka in potrebuje čas, gre za proces. Prav tako osebnostna rast.
Menim, da se zelo malo oseb z narcistično motnjo odloči za ta korak, kajti to bi pomenilo, da bi prevzeli odgovornost za svoja dejanja in življenje. To jim pa ni v interesu. Prav tako bi morali iz cone udobja. Je "popravljiv", vendar z vloženim trudom, vztrajnostjo, željo in psihoterapijami.
Žrtev je tista, ki naredi korak.
Tako je. Vendar dokler bo upala in nasedala obljubam, ki so seveda lažne, tega ne bo storila. Zavedati pa se moramo, da je za žrtev to zelo težko in od nje zahteva ogromno moči. Večinoma je žrtev, ko izstopi iz takega odnosa, že zelo psihično načeta, zato tudi sama potrebuje pomoč strokovnjaka.
Sama sem hodila na terapije med trajajočim odnosom in sem prek terapij spoznavala, da se nahajam v nezdravem odnosu. S pomočjo terapevtke sem zbrala pogum in našla moč, da sem ta korak naredila.
Vaša študijska pot nakazuje, da ste iz najhujših življenjskih stisk potegnili tudi nekaj dobrega. Si želite v bodoče delovati kot terapevtka?
Donald Walsch je v svoji knjigi Pogovori z Bogom dejal, da najboljši učenci dobijo najtežje lekcije. Sama sem jih kar veliko premagala in se iz njih tudi učila. Že kot majhno deklico me je psiha človeka zelo zanimala in govorila sem, da ko bom velika, bom psihologinja. Kot najstnica sem maminim prijateljicam, ki so se mi rade zaupale, podajala koristne nasvete. Ko sem odrasla, sem vedela, da si želim pomagati ljudem, pozneje pa sem spoznala, da jih zaradi svojih izkušenj tudi lahko razumem in sem zato tudi zelo sočutna.
Pri štiridesetih na koncertu Nine Pušlar pa sem se odločila za študij na področju psihosocialne pomoči. Med raziskovanjem po spletu sem zasledila fakulteto, za katero sem se tudi odločila, in sedaj pripravljam diplomo. Med samim študijem sem se malo bolj podrobno seznanila z logoterapijo in med predavanji sem začutila nekakšen klic.
Ne znam drugače opisati. Začutila sem logoterapijo, saj sem spoznala, da že celo življenje iščem smisel v vsem trpljenju, ki nam ga ponudi življenje, poleg tega logoterapija obravnava posameznika kot celoto in zagovarja, da ima vsak od nas smisel v življenju, le poiskati ga moramo. Tako pa lahko življenje živimo izpopolnjeno.
Oktobra grem na specializacijo logoterapije na Inštitutu Antona Trstenjaka. Ustanovitelja pa sta dr. Jože Ramovš in logoterapevt Martin Lisec, ki ga osebno poznam, in v čast mi je, da bom znanje pridobivala od njiju in tudi preostalih logoterapevtov. Po specializaciji imam namen vpisati še magisterij iz psihosocialnega svetovanja, potem pa bom lahko zaprosila za naziv psihoterapevt logoterapevt.
