Škof Anton Jamnik je delil osebno izkušnjo iz hiše Hospic, kamor hodi občasno maševat. Mlajši bolnik s težko boleznijo, ki je bil na koncu življenja, mu je rekel, da je hvaležen za življenje. Besede ga še zdaj opominjajo, kako pomembno je, da smo bolnim in umirajočim blizu in ohranjamo njihovo dostojanstvo. Sporočil je, naj namesto evtanazije naredimo vse za razvoj paliativne oskrbe.
Spoštovanje življenja je po njegovih besedah etični humus naše civilizacije: "Božja ljubezen je človeka poklicala v življenje, zato človek nima pravice stopati na mesto Boga. Če to naredi, nastane kaos, nastane babilonska zmešnjava, nastane babilonski stolp."
"Človek nikoli in nikdar ne more postati sredstvo, človek ni material, človek ni predmet, o katerem se lahko pogaja, ali še živiš ali ne živiš. Dostojanstvo človeka je sveto in človek nima pravice posegati ne po življenju drugega ne po svojem življenju," je razložil, zakaj evtanazija in pomoč pri samomoru nista sprejemljivi.
Danes se izkorišča napačno razumevanje človekovega dostojanstva in koncept dostojanstva obrne proti samemu življenju. Širi se misel, da je evtanazija ali pomoč pri samomoru nekako združljiva s spoštovanjem dostojanstva človeške osebe. Vendar je treba v odgovor na to odločno ponoviti, da trpljenje bolnikom ne odvzame njihovega prirojenega in neodtujljivega dostojanstva. (Papež Frančišek, Neskončno dostojanstvo, člen 51)
Opozoril je, da je nasprotje takega etičnega pogleda na človeka ideološki pogled. Tak pogled je plod podivjanega kapitalizma in liberalizma in je utilitarističen, saj pravi, da je človek vreden samo toliko, kolikor koristi družbi.
"Ključno je, da smo blizu ljudem, da si podamo roke, da se razumemo, da res nihče ne bo ponavljal evangelijskih besed iz Janezovega evangelija 'Gospod, nimam človeka'. Želim, da bi ostali občutki, še posebej v najtežjih trenutkih življenja, da ima človeka, da ima bližnjega, da ima družbo, da ima nekoga, da nekomu lahko stisne roko," je povzel škof Jamnik in še enkrat pozval, naj se na strukturni ravni uredi oskrbo za tiste, ki so v najtežjem položaju, da bi se lahko veselili življenja.
"V vsakem primeru dostojanstvo kritično ali neozdravljivo bolnih zahteva vsa ustrezna in potrebna prizadevanja za lajšanje njihovega trpljenja z zagotavljanjem ustrezne paliativne oskrbe in izogibanjem agresivnemu zdravljenju ali nesorazmernim medicinskim postopkom." (Papež Frančišek, Neskončno dostojanstvo, člen 52)
Komentar Metke Klevišar o evtanaziji preberite TUKAJ.
V svetu pravic
Boštjan Debevec, urednik tednika Družina, ki je temu perečemu vprašanju posvetila celotno številko, je zastavil vprašanje škofu Jamniku: ''Zagovorniki evtanazije trdijo, da pravica do popolne avtonomije glede odločitve o svojem življenju prevlada nad temeljno človekovo pravico o nedotakljivosti življenja. Katera pravica prevlada?''
Izjavo slovenskih škofov spodaj objavljamo v celoti.
Stališče SŠK do referendumskega vprašanja o uzakonjenju samomora s pomočjo
Slovenski škofje smo v izjavi, podpisani skupaj z drugimi verskimi skupnostmi, že pojasnili, da je vsako dejanje, s katerim namerno končamo svoje življenje ali življenje drugega, "tako z etičnega kot verskega vidika nedopustno, uvajanje možnosti samomora s pomočjo pa pomeni družbeno odpoved skrbi za najbolj ranljive".
Vse državljanke in državljane še enkrat spodbujamo, da kot narod resno razmislimo o dolgoročnih posledicah, ki čakajo našo družbo v primeru uzakonjenja takšnih praks. Gre za poskus uvedbe nove družbene ureditve, v kateri bodo na dolgi rok vedno bolj cenjeni zdravje, mladost in predvsem produktivnost, na stran pa bodo postavljeni vsi ranljivi in bolni.
Po krščanskem razumevanju je jemanje človeškega življenja vedno posebej težak, smrtni greh. Kdor takšne zakone uvaja, podpira ter izvaja, lahko nosi celo večjo krivdo od posameznikov, ki bi se odločili za asistirani samomor. Kot prepoznava tudi naša ustava, je človekovo življenje nedotakljivo.
Katoličani bomo zato na referendumu glasovali proti. To bo resnični glas sočutja in glas proti uveljavljanju krivične zakonodaje, ki bi ogrozila dostojanstvo najranljivejših v naši družbi.
Vsakega človeka spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob koncu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in ostarelih ne more biti uvajanje možnosti samomora, temveč krščansko razumevanje, da je človeško življenje nedotakljiv Božji dar, pospeševanje družbene solidarnosti ter hitrejši razvoj paliativne medicine.
Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK
Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof in podpredsednik SŠK
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof in član stalnega sveta SŠK
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit
Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
Msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof
Msgr. dr. Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof
