Dogodek, ki ga je povedal Chris, gre tako: ko je bil še otrok, je nekoč brskal po mamini škatli in našel rožni venec. Mamo je vprašal, kaj je to. Mama se je ozrla in rekla: "Oh, to je nek star pripomoček za molitev. Tega danes nihče več ne uporablja."
Na dogodek sem bila pozorna, ker se je tudi meni pred leti zgodilo enako. Na obisku je bila družina sorodnikov in njihov petletni Tomaž je na polici videl rožni venec. Tudi on je vprašal, kaj je to, in njegova mama je rekla: "To je nekaj za molitev. Daj to nazaj." Obe zgodbi kažeta, da molitev vse bolj izginja in v mnogih družinah nima več mesta.
Posledice opuščanja molitve
Če se spomnim sebe kot otroka, mi je babica pogosto govorila o hudih nesrečah, ki se bodo zgodile ljudem, če ne bodo več molili. Potresi, ogenj z neba, lakota, dnevi teme. Večina drugih ljudi njenih pripovedi ni jemala preveč resno. Zamahnili so z roko, češ da je takih črnogledih prerokb, ki se nikoli ne uresničijo, vse polno. Zato ni treba preveč skrbeti, verjetno tudi zaskrbljeno moliti ne, dovolj je na kratko, kdor je še tako navajen.
Od mojega otroštva pa so se stvari počasi, a vendar začele spreminjati. Najprej v statistikah, ko so cerkve iz leta v leto postajale bolj prazne. Tudi v stalnem manjšanju števila vernikov in odstotku tistih, ki še verjamejo, da je Jezus Božji Sin. Začeli smo spreminjati način življenja, v katerem je molitve manj ali je ni več, spreminjati temeljne vrednote in tisto, čemur bomo v življenju dajali prednost.
Spremenili smo definicijo družine, relativizirali temeljne odnose in identiteto človeka. V enem samem mesecu na svetu naredimo štiri milijone splavov. Prazne cerkve smo začeli spreminjati v hotele in restavracije, celo v drsališča. Kjer so bili nekoč oltar, molitev in blagoslov, so danes luči, smeh, celo opolzkost in vulgarnost. Morda drsamo čez relikvije nekega mučenca, namesto da bi poklekali predenj.
Če se vrnem k moji babici, danes vem, da ni govorila drugega kot to, kar je Marija v svojih prikazovanjih naročala v Lurdu, Fatimi, Medžugorju ter manj znanih Kibehu, Zeitounu in Akiti: "Molite, molite rožni venec vsak dan."
Eno manj znanih (priznanih) prikazanj se je zgodilo leta 1980 v Nikaragvi v kraju Cuapa. Gre za eno zadnjih prikazanj, v katerem je Marija omenila tudi nevarnost vojne.
Hkrati je znova povedala, da je mir mogoče doseči samo tako, da se vrnemo k molitvi rožnega venca vsak dan, tudi v družinah, tudi z otroki. Zase in za spreobrnjenje tistih, ki delajo zlo. Tudi preostali del njenega sporočila je preprost: širite mir in odpuščanje, vestno opravljajte svoje dolžnosti, vsak dan sprejmite svoj križ, ljubite drug drugega, molite iz srca (ne mehansko) in živite po Božji besedi.
V stiski našel zaprašen rožni venec
Zgodba Chrisa z začetka se je končala tako, da je Chris po težki preizkušnji čez 30 let postal oče Chris (duhovnik) in našel svojo mamo, ko je molila zanj na prav isti rožni venec, ki je takrat pozabljen ležal v škatli. Tomaževa mama je pozneje umrla za rakom, stara 40 let. Njen sin je v stiski po njeni smrti iskal in tudi našel vero, z njo pa rožni venec, ki ga zdaj moli vsak dan.
Vprašam se, kaj se nam bo moralo zgoditi – meni, tebi, mojemu kraju, našemu narodu ali človeštvu, da bomo znova spoznali, da brez Marije in Boga ne bomo preživeli.
Da bomo doumeli, da se ne moremo zanesti na nobenega politika ali državnika v takšni meri, kot se lahko na Marijo, ki je naša Mati? Da bomo rožni venec iz nečesa, kar je prašno in zastarelo, spet spremenili v tisto, kar bomo s hvaležnostjo in zaupanjem vsak dan jemali v roke? Moč za dobro prihodnost ima v rokah prav vsak človek in za molitev ni nikoli prepozno.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.