Bela krajina, geografska regija jugovzhodne Slovenije, leži med reko Kolpo na zahodu in Gorjanci na vzhodu. Ko se odpravljamo v omenjeno smer, v Črmošnjicah ne smemo spregledati zanimive učne poti.
Soteska Divji potok je zelo privlačna naravna znamenitost, ki navdušuje ljubitelje narave. Nad sotesko so očarani tudi otroci, pritegne jih zaradi neštetih slapov, didaktičnih igral in informativnih tabel, iz katerih se veliko naučimo o potoku ter o živalih in rastlinah v soteski. Zato se pot uradno imenuje Učna pot Divji potok.
Razgibana pot ob strugi potoka
Avto parkiramo pri domu CŠOD Lipa, kjer je informativna tabla z zemljevidom in osnovnimi informacijami o poti. Pot nadaljujemo po makadamski cesti navzdol, po dobrih desetih minutah prispemo v dolinico Hudega potoka, prečkamo most, zavijemo levo, kjer se začne učna pot.
Gre za skoraj tri kilometre dolgo krožno pot, ki vodi ob strugi slikovitega Divjega potoka do Srednje vasi. Izvir je v vodni jami Mašelj nad Srednjo vasjo pri Črmošnjicah. Ta vodna jama ima tudi v sušnem obdobju stalen in izdaten pretok.
Na dolomitni kamninski podlagi je potok ustvaril zelo razgibano in živahno strugo, polno slapičev, tolmunov in brzic. Posebnost Divjega potoka je izločanje lehnjaka na celotni dolžini struge.
Lehnjak je močno luknjičava in porozna kamnina, ki stalno spreminja obliko in podobo krajine. Potok večino svojega toka teče skozi gozd. Po približno 3,5 kilometra toka se izlije v Črmošnjičico, ki teče proti Dolenjskim Toplicam.
Pot je enostavna, zato jo samostojno lahko prehodijo tudi otroci. Na nekaterih predelih je potrebno nekaj več pazljivosti zaradi možnosti zdrsa na mokri podlagi. Sicer pa je lepo varovana z leseno ograjo.
Pester živalski in rastlinski ekosistem
Divji potok z okolico je pomemben življenjski prostor rastlinskih in živalskih vrst, ki so vezane na vodnata območja. Ob pozornem opazovanju struge boste skoraj zagotovo zagledali raka koščaka in navadnega močerada. Tukajšnja hladna in bistra voda jima na srečo še omogoča preživetje.
Ob potoku živita tudi povodni kos in siva pastirica, v krošnjah dreves pa detli, žolne in številne ptice pevke. Med listavci prevladujeta bukev in beli gaber. V podrasti uspevajo mnoge zeliščne vrste, kot so čemaž, veliki zvonček in navadna kalužnica.
Ob poti se otroci zamotijo s številnimi didaktičnimi igrali, iščejo živali, ki živijo ob vodi in štejejo prelepe slapove. Ko za seboj pustimo vse te male slapove, pridemo do tolmuna in malo večjega slapu Zmajeva jama.
Od tam nas pot še nekaj časa vodi ob Divjem potoku, nato pa po leseni brvi prečkamo potok in se vrnemo nazaj po travnikih in gozdnih poteh. Zadnji del poti se nekoliko zravna in konča pri Srednji vasi.
Večje otroke (in celo najstnike) lahko spodbudimo k raziskovanju okolice z uporabo aplikacije CŠOD Misija. Na telefon naložimo misijo Učna pot Divji potok – skriti biser s štirinajstimi izzivi.
Med njimi sta tudi dva slušna posnetka in oba nas popeljeta med zgodbe in legende Bele krajine. Če nam je pot prekratka oz. nam ostaja čas, izlet lahko dodatno obogatimo. Misija ponuja pot do razgledišča, od koder je mogoče opazovati celotno Črmošnjiško dolino.
Nekdanje središče kočevarjev
Širši okolici potoka dodajajo svoj pečat ostanki kočevarskih vasi, številnih cerkva in pokopališč. Pričajo o življenju Kočevarjev, nekdanje nemško govoreče skupnosti, ki je tu kot najvzhodnejši del kočevarskega otoka živela od prvih desetletij 14. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne.
Črmošnjice so bile nekdaj središče kočevarskega območja v občini Semič. Kočevarji so imeli svoje navade, običaje in narečje, ki se je razlikovalo od okoliških prebivalcev. Na sledi Kočevarjev opozarja informativna tabla v središču vasi.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.