Opatija Einsiedeln sredi švicarskih Alp je že več kot tisoč let svetilnik vere in učenosti. Ker gre za največji romarski kraj v Švici, je njena zgodba tesno povezana s širjenjem benediktinskega reda po vsej Evropi.
Opatija Einsiedeln, ki jo je v 9. stoletju ustanovil sv. Meinrad (menih puščavnik, ki je ljubil življenje v samoti in češčenju, znan kot "mučenec gostoljubja"), se je razvila v največji švicarski samostan in pomemben marijanski romarski cilj.
V osrčju trajne zapuščine opatije je častitljiva Črna Marija. Ta kip iz 15. stoletja, ki ga hranijo v kapeli milosti (Gnadenkapelle), je osrednja točka za neštete romarje, ki že stoletja prihajajo, da bi počastili to priljubljeno podobo Device Marije.
Izvor kipa je obdan s številnimi legendami, ki na nek način še povečujejo njegov zgodovinski in duhovni pomen.
Večina teh legend se nanaša na sv. Meinrada iz Einsiedelna, ki je pobudnik za celotno zgodbo opatije, pa tudi Črne Marije. Po študiju v znani samostanski šoli je postal menih in pozneje puščavnik, saj ga je privlačila samota Švicarskih Alp. Po izročilu naj bi od bližnje opatinje prejel črn kipec Device Marije.
Meinrada so pozneje tragično umorili tatovi, toda njegova zapuščina se je nadaljevala in je privabljala romarje na kraj, kjer danes stoji opatija.
Benediktinski red, ki ga je v 6. stoletju ustanovil sv. Benedikt iz Nursije, je odigral ključno vlogo pri oblikovanju značaja Einsiedelna. Zaradi njihovega poudarka na molitvi in samozadostnosti je opatija postala to, kar je danes. Znamenita knjižnica, polna starodavnih rokopisov in verskih besedil, govori o njihovi iskreni predanosti učenosti.
Vsakdanje svete maše in samostanske urice, vključno z osupljivo lepim koralnim spevom Salve Regina, ki ga pojejo vsak večer, vabijo obiskovalce, da sodelujejo v duhovnem ritmu benediktinskega občestva.
Zgodba opatije Einsiedeln je zgodba o vztrajnosti in trdem delu. Privablja popotnike, ki ne iščejo zgolj duhovne obnove, temveč tudi vpogled v bogato samostansko izročilo in očarljivo srečanje s Črno Marijo – spoštovanim simbolom, ki še vedno privablja romarje iz vsega krščanskega sveta.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
