Kdaj med mašo stojimo, sedimo oziroma klečimo?

Naše župnije glede tega, kdaj se stoji, sedi ali kleči, delajo vsaka po svoje. Je to določeno s predpisi? Če da, potem vabim SŠK, da ponovno javno objavi priporočila, da se poskušamo vsi poenotiti, tudi na primer v tem, da se usedemo potem, ko se usede duhovnik. Hvala za odgovor oziroma pojasnilo.
Jože

Telesne drže pri bogoslužju so privzete iz vsakdanjega življenja in imajo enak pomen kot v našem vsakdanu.

Vstanemo, ko pride v prostor nekdo, ki zaradi svojega položaja in moralne avtoritete zasluži spoštovanje. Stojimo med petjem himne, da pokažemo ljubezen do domovine. Stoje čestitamo slavljencu, da imajo naše želje večjo težo. Vojak stoje posluša ukaze nadrejenega in mu tako brez besed zagotavlja, da bo izpolnil njegovo naročilo.

Ko mašnik vstopa v cerkev, stoje izkažemo spoštovanje njemu in po njem Kristusu. Stoje pojemo "alelujo" in z njo pozdravljamo Kristusa, ki nam bo govoril v evangeliju. Z zravnano držo med poslušanjem mu zagotavljamo, da bomo njegovo naročilo izpolnili.

Ko pri nekaterih mašnih molitvah stojimo – gotovo med mašnima spevoma Slava Bogu, Svet in med očenašem –, je to izraz našega občudovanja Stvarnika, vsemogočnega in neskončno svetega; je izraz naše ljubezni do Jezusa, ki se je za nas daroval in nas odrešil; je izraz spoštovanja Svetega Duha, ki nam deli mnogotere milosti. Naša zravnana drža je tudi znamenje, da se počutimo kot svobodni Božji otroci.

Klečanja v našem vsakdanu skoraj ni več, a nekoč so ga pogosto prakticirali. Tako so podložniki kleče izrekali prošnje gospodarju in mu priznavali svoje prestopke. Zmagovalci v bitki so premagance ponižali tako, da so morali pred njimi poklekniti in priznati premoč. Starši in vzgojitelji so mnogokrat otroke kaznovali s klečanjem, da bi tako v njih prebudili kesanje in obljubo, da se bodo poboljšali. Fant je kleče prosil dekle, naj se z njim poroči.

Klečanje je drža majhnosti, odvisnosti, ponižanja oz. spokornosti, pa tudi ponižnosti in predanosti. Za bogoslužje je treba samo dodati: pred Bogom. S klečanjem pri bogoslužju Bogu priznavamo svojo grešnost, skesanost, ga prosimo odpuščanja ("vsemogočnemu Bogu …") in usmiljenja ("Jagnje Božje"). Z njim priznavamo svojo majhnost in nevrednost ("Gospod, nisem vreden"). Ker je klečanje tudi izraz češčenja, je vsekakor primerno klečati med evharistično molitvijo ali vsaj med spremenjenjem, pa tudi po prejemu obhajila.

Sedimo, ko razmišljamo, smo v gledališču, kinu, gledamo TV, poslušamo predavanje, kajti sedenje nam olajša zbrano poslušanje. Čutimo se razbremenjeni, spočiti, sproščeni, zato lažje poslušamo "s srcem".

Pri maši sedimo med branjem Božje besede in pridige, ko naše telo postane posoda, v katero pada Božje seme. Sedimo med pripravo darov, da lažje sledimo dogajanju na oltarju. Sedimo (če ne klečimo) tudi od spremenjenja do očenaša, da tako zbrano premišljujemo o Božji ljubezni do nas.

Kdor zaradi starosti ali bolezni ne more klečati, lahko stoji ali celo sedi. To držo pa more podkrepiti npr. s sklonjeno glavo. Pred Bogom se naredi majhnega in ga tako počasti.

Da pri bogoslužju ne bi stali ali klečali le zaradi predpisov, morajo biti naše telesne drže zavestne, to je: besede v molitvi uskladimo z govorico telesa.

Slovenska škofovska konferenca telesne drže pri bogoslužju lahko samo predstavi, razloži in priporoči; ne more pa jih zapovedati kot obvezne po isti meri za vsakega človeka.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 11.