Zgodba zakoncev Jacka in Shirley Godley nas lahko nauči, da dobro ni vedno le plod naših prizadevanj in namenov. Pogosto in s hvaležnostjo moramo sprejemati določene ovire, nepredvidene dogodke in neželena presenečenja, saj nam ti lahko prinesejo še lepšo zgodbo, kot smo si jo zamislili sami.
Leta 1957 je angleški mornar v časopisu objavil oglas. Iskal je prijatelje za dopisovanje, da bi si krajšal čas med plovbo. Ob besedi "mornar" je vzkipelo veliko ženskih src.
Ker je dobil ogromno pisem, jih je nekaj podaril svojim prijateljem. Pismo, ki ga je napisalo zelo mlado dekle, imenovano Shirley, je tako končalo pri "nadomestnem" mornarju.
Običajno ni lepo, če je dekle zavrnjeno, a prav ta majhen preobrat v usodi je privedel do resničnega srečanja in ne le do kratkočasenja mornarja iz oglasa. Jack je bral pismo mladega dekleta. Ona je bila stara 15 let, on pa 19. Med pisanjem sta odkrila, da živita le pet minut stran drug od drugega.
Če bi Shirley ali kateremu drugemu dekletu rekli, da njena resnična ljubezen živi le korak stran, bi morda vihala nos. Želela je namreč pisati mornarju sredi morja. Velikokrat mislimo, da je resnična sreča vedno nekje daleč stran od nas. Drugje se vedno zdi bolj vabljivo kot tisto, kar imamo pred očmi.
Preden sta se srečala, sta si Jack in Shirley pisala eno leto. Glede na današnja tehnološka orodja je to absurdno. To je bilo dolgo obdobje spoznavanja na daljavo, ljubezni nista doživljala kot to, da si drugega lastiš, ampak je njena globina zorela na daljavo.
Napisati pismo na roko, ga poslati po pošti, prebrati, napisati odgovor in ga poslati nazaj. Dopisovanje in čakanje na odgovor je bilo dolgo, srci mladih zaljubljencev pa sta bíli drugo za drugega.
Shirley in Jack sta se srečala med njegovim dopustom, ki ga je imel v mornariški službi. Jack je za Shirleyjino roko zaprosil njenega očeta, tri leta pozneje pa sta postala mož in žena.
Lahko si predstavljamo, da bi zgodba Jacka in Shirley zanimala tudi televizijske scenariste. Začetni zaplet je poln presenečenj, ki pritegnejo naše zanimanje, nato pride do poroke. Kaj sledi? Kako zadržati gledalce? Z ljubimci, izdajstvi, žalovanjem, tragedijo, nezemljani in še čim.
Ravno na tej točki se pokaže, kako velik je razkorak med resničnostjo in fikcijo. Ko izmišljena zgodba doseže poroko, pade, če je ne poživijo (pogosto slabi) šokantni dogodki. Namesto tega se ob poroki začne prava pustolovščina, odeta v skorajda monotono normalnost.
Življenje Shirley in Jacka, ki sredi pandemije nista mogla primerno praznovati 60. obletnice poroke, ni bilo dolgočasno.
Po tako romantičnem začetku bi na primer v Netflixovi seriji Jack ostal v mornarici in se zapletel v spopad s sovražno floto, medtem ko bi se Shirley doma zaljubila v fanta iz bloka se z njim strastno zapletla.
V resnici pa je Jack zapustil mornarico leta 1962 in od takrat je delal kot voznik avtobusa. Shirley je delala s strojem za oblikovanje naslovov ter pomagala pri dostavi pisem ostalih parov, ki so si dopisovali. Postala sta starša petih otrok: Karen, Kevan, Donna, Lisa in Debra.
Vzgoja tako velike družine je napolnila njihove dneve s tistimi bitkami, ki jih dobro poznamo, nas izčrpavajo in vznemirjajo, vendar ne pridobijo pozornosti popularnih serij.
Škoda je, da nas, ko prižgemo televizijo, posrkajo napete in šokantne zgodbe, ki pa ne dajejo pravega upanja in podobe resničnega življenja.
Da boš videl svojih otrok otroke ... (Psalm 127)
Čeprav ni bilo velike zabave ob obletnici, so na daljavo z njima praznovali tudi njuni otroci, deset vnukov in štirje pravnuki.
Življenje je lepo, tudi če nismo kot junaki na televiziji. Lahko smo hvaležni, ko vidimo, da lahko človeška ljubezen, tako nepopolna in krhka, preživi in traja v večnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
