“Nenavadna filozofija se mi zdi, da je tisto, kar ni primerno za med ljudi, dovolj dobro za mojega moža”

Ženska ženski – žena, mama, publicistka in prevajalka Eva MarkovičEva Markovič je po poklicu prevajalka v slovenski jezik, piše pa tudi prispevke za portal Iskreni.net in zgodbe za revijo Mavrica. Nedavno je prevedla knjigo avtorice Jennifer Fulwiler z naslovom Čudovite sanje, ki govori o tem, kaj se zgodi, ko se ženska odloči, da bo poizkusila slediti svojim sanjam, ob tem pa skrbela za več otrok, ki so še v plenicah. Tako kot avtorica knjige ima tudi Eva majhne otroke, po rojstvu prve hčerke pa je pustila službo in se odpravila na pot, kjer bi lahko uporabljala svoje talente.

Z možem Rokom, s katerim sta se, kot pravi, “tako po filmsko” spoznala na drsališču, poročena pa sta že 10 let, imata štiri otroke, ki so stari od štirih mesecev pa do 9 let. V prostem času Eva rada bere, pije kavo z možem in otrokom pripoveduje zabavne zgodbe o super junakih. Z družino pa sicer veliko časa preživijo v naravi, kampirajo, kolesarijo, drsajo in hodijo na izlete v hribe.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ob majhnih otrocih sem najbolj vesela, če se zbudim naspana. Idealno jutro vključuje tudi jutranjo molitev v tišini, ampak žal me pri vstajanju največkrat kdo prehiti.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ponavadi sem z mislimi že pri pripravi zajtrka, otrokom ščetkam zobe in dajem (preveč) navodil. Za gledanje v ogledalo ni kaj veliko časa. 🙂

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Če nase zjutraj navlečem prvo stvar, ki mi pride pod roke, se počutim, kot da je dan namenjen nepomembnim stvarem, na primer čiščenju in ždenju doma. Če se vsaj malo uredim, se počutim pripravljena na izzive. 🙂

Ko sem hodila v službo, sem se zjutraj uredila, ker se je bilo treba. Zdaj večino časa preživim doma, brez težav bi se oblačila v trenirko, vendar se mi zdi nenavadna filozofija, da je tisto, kar ni primerno za med ljudi, dovolj dobro za mojega moža. Rada se uredim zanj. Edino oblačila so postala bolj praktična, takšna, da se na njih ne pozna vsak madež. 🙂

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… otroci napolnijo dom z veseljem.

5. Najprej ste mama in žena, šele nato pride delo. Mnoge mame razmišljajo o tem, da bi rade več časa preživele s svojimi otroki in družino postavile na prvo mesto, a je to pogosto zelo težka odločitev. Kako ste vi vedeli, da je to prava pot in kje ste črpali pogum?
Med prvo nosečnostjo sem prišla do spoznanja, da ne želim usklajevati družine z naporno in utrujajočo službo, kjer sem takrat delala. Delo me ni izpolnjevalo, poleg tega se je pogosto zavleklo pozno v popoldne. Jasno sem čutila, da želim na prvo mesto postaviti družino, hkrati pa sem si želela uporabiti talente, ki mi jih je dal Bog, a jih še nisem imela priložnosti razviti.

Odločitev je bila z očmi sveta precej nora – negotova samostojna pot, brez česarkoli oprijemljivega, le z željo, da bi rada pisala in prevajala. Boga sem prosila, naj mi pokaže, kako me želi uporabiti. In mi je! Čisto počasi so se mi odpirala vrata, za katera sploh nisem vedela, da obstajajo. Če krmilo prepustimo Bogu in želimo stvari početi v Njegovo slavo, nikoli ne razočara!

Poleg tega mož pravi, da se nam je zaradi te odločitve dvignila kakovost življenja. Denarja je sicer manj, je pa precej več časa, energije, mirnejših živcev. Da o občutku, da delam nekaj dobrega, niti ne govorim.

6. Nedavno ste v slovenščino prevedli knjigo Čudovite sanje, ki govori prav o tem – kako krmariti med materinstvom in kariero. Kaj vas je v knjigi najbolj nagovorilo in kaj je glavno sporočilo, ki ga želi avtorica predati?
Avtorica Jennifer Fulwiler je nekdanja ateistka, ki je po spreobrnjenju skupaj z možem začutila klic po veliki družini. V osmih letih je rodila šest otrok! Hkrati se je intenzivno soočila z vprašanjem, kako kljub družinskemu kaosu uporabiti svoje talente, ki jo osrečujejo in polnijo. Je to sploh mogoče?

To je dilema, s katero se sooči vsaka mama, ne glede na to, ali ima enega ali deset otrok. Jennifer svoje globoko duhovno potovanje opisuje s toliko humorja, da je knjigo težko odložiti. Najboljša starševska izpoved, ki mi je prišla pod roke. Priporočam!

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
V resnici je bilo življenje z mano zelo prizanesljivo, za kar sem Bogu globoko hvaležna. Nekatera obdobja so bila napornejša, na primer meseci po rojstvu drugega otroka, ko sem bila doma z malčico in dojenčkom. Ta je zaradi krčev od jutra do večera jokal, hči pa je bila v zahtevnem in občutljivem obdobju. Za uspeh sem štela vsak dan, ko nisem začela nekontrolirano kričati. 🙂 Tisti trije meseci so se vlekli kot deset let, potem pa je nenadoma prišla pomlad, krči so izzveneli, življenje je čez noč postalo lepo.

Kaj sem se naučila? Starševske lekcije številka ena: da težka obdobja minejo, in to običajno precej hitro. Ter da zmorem več, kot sem mislila. 🙂 Ko imam zdaj ob štirih otrocih naporen dan, se spomnim tistega obdobja in si rečem, da tako težko vendarle ni. Pa še do enega pomembnega spoznanja sem prišla. Da si moram vsak dan vzeti čas za sprehod, tišino, molitev. Tudi, ko imam preveč obveznosti oziroma takrat še posebej!

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
“Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” (Flp 4,13)

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Moj duhovni pristan je Skupnost Emanuel. Včasih sem bila prepričana, da mi zadošča osebna molitev in prejemanje zakramentov, a sem prišla do spoznanja, da kristjani ne zmoremo brez občestva. Prehitro nas odplakne. Potrebujem vsakotedenska srečanja, molitev drug za drugega, slavljenje, duhovne spodbude … Čudovita je zavest, da lahko molimo drug za drugega in se podpiramo na poti k Bogu.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… se tako lepo ujemamo z moškimi. Še posebej s tistim pravim moškim. 🙂

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.