“Take male žrtvice vsak človek dela vsak dan,” skromno pravi kapucin Jurij Štravs, ki dva popoldneva v tednu preživi s covidnimi bolniki v murskosoboški bolnišniciOdkar se je med nas prikradel novi koronavirus, smo slišali že o več primerih požrtvovalnih duhovnikov, ki so bolnikom na covidnih oddelkih bolnišnic in domov z ostarele šli podeljevat zakramente, z njimi molit in jih bodrit.
Eden takih je tudi župnik v Kančevcih, kapucin br. Jurij Štravs. Pravi, da je “klic” v bolnišnico prišel prek televizije, ko je gledal trpljenje teh bolnikov in so se mu zasmilili. Dodatna spodbuda pa je bila prošnja bolnišničnega duhovnika v Murski Soboti, ki so mu obiske covidnih bolnikov odsvetovali.
Read more:
Bodibilder, ki rešuje življenja na oddelku za covid: “Daješ del sebe. To je največ.”
Čimprej ven!
“Prvič sem šel, ko so me poklicali svojci nekega umirajočega. Hitel sem, da bi do bolnika prišel pravočasno, hitel pa sem tudi, da bi čimprej prišel ven,” o prvem strahu – danes v smehu – pripoveduje br. Jurij. Toda potem je pomislil na to, kako mirni so zdravstveni delavci, ki skrbijo za te bolnike, tudi tisti, ki so covid že preboleli. To ga je pomirilo. “Navadiš se, čeprav delček strahu vedno ostane.”
Zakramenti, pogovor, molitev
Zdaj že mesec in pol dvakrat na teden (ali ko ga pokličejo) obiskuje bolnike s covidom v bolnišnici v Murski Soboti. Nekateri ga sprejmejo, se zahvalijo, drugi odklonijo s slabo voljo. “Kot povsod v svetu,” se nasmehne kapucin.
“Ne morem pričakovati, da bodo vsi navdušeni. Mislil pa sem, da bo takih ljudi, ki me ne bodo sprejeli, več. Morda tudi zato, ker so pacienti starejši, dali so življenje skozi. Tudi med tistimi, ki niso živeli po veri, si marsikdo želi vsaj pogovora. Ti primeri niso tako redki.” Zgodilo se je celo, da je bolnika učil moliti.
Read more:
Stara je 102 leti, živela v času španske gripe in kar dvakrat premagala covid 19
https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=201183588262089&id=109631414083974
Zbeganost in strah bolnikov
Zelo se ga dotakne trpljenje bolnikov. “Sodobno umiranje, če mu tako rečemo, ima svoj težek križ v dolžini trpljenja. Čeprav bolnike neprestano spremljajo, ti vseeno trpijo. Nekateri so zelo zbegani, prestrašeni.”
Zato so mnogi še toliko bolj veseli in hvaležni, da lahko prejmejo zakramente. “Upajo, da jih bodo prejeli še pred smrtjo, to so zame lepa doživetja.”
Brada gre po 17 letih stran!
In še kot zanimivost: brat Jurij se ne žrtvuje le z obiskovanjem covidnih bolnikov. Zaradi njih si je moral pobriti brado, ki jo je nosil celih 17 let! Če bi namreč ohranil brado, si specialne zaščitne maske ne bi mogel ustrezno nadeti. Tako ni bilo dvoma: Brada gre stran!
“Take male žrtvice vsak človek dela vsak dan. Bil sem navezan na svojo brado. Sem kapucin in za nas je značilno, da imamo brado. Po drugi strani je bilo malo smešno, ker sem se pogledal v ogledalo in si rekel: ‘Aha, tako zgledaš!’ Bil sem bolj presenečen, kot sem pričakoval. Če bi se srečal v mestu na pločniku, se niti ne bi pozdravil, ker ne bi vedel, da sem to jaz!”
Ko bo epidemija mimo, pa bo brado znova pustil rasti. “Želim si doživeti tudi ta dan,” sklene br. Jurij, ki bo pred božičem, če bo le mogoče, obiskal tudi bolnike v domu starejših občanov.
Read more:
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela
Read more:
Preverite, v katerih škofijah bomo verniki v prihodnjih dneh lahko šli k maši
Read more:
Zakaj bo letošnji božič res lep? Ker ne bo “popoln”
