Z uršulinko Ireno Mohorič o tišini in iskanju miru v adventnem časuSestra Irena Mohorič je običajno tista, ki vas z nasmehom na obrazu sprejme v Hiši kruha, ki je del Uršulinskega samostana pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Je duhovna spremljevalka, voditeljica programov za dekleta, za pare v spoznavanju, ženske in mame, voditeljica ignacijanskih duhovnih vaj in duhovnih vaj z Božjo besedo.
Z njo smo se pogovarjali o tišini. Tisti tišini, ki ni mučna, ampak nam govori.
Read more:
“Če nam ni do tega, da gremo k maši, ker nam ljudje tam niso všeč, moramo prav zaradi tega iti”
V časih velike negotovosti in strahu pred neznanim si želimo trdnosti, varnosti, miru. Teoretično vemo, da vse to daje Bog, a kje in kako ga v tej zmedi iskati?
Ključno je klicati Gospoda – kakorkoli znaš. Morda je to kakšna molitev iz otroštva, lahko odpreš Božjo besedo, na primer kakšen psalm. Lahko začneš klicati Svetega Duha – on je tisti, ki nas odpre za Gospoda, za ljubezen, upanje, mir.
Mnoge nagovorijo besede: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” Ali: “Jezus, vate zaupam.” Ali preprosto klicanje: “Pridi, Sveti Duh, ogrej moje srce!”
Ko najdemo nekoga – in za kristjane je to Kristus, Sveti Duh, Oče – se naše srce umiri. Najdemo pristanišče. Lahko je okrog nas vojna, smrt, velika stiska, pa vendar gremo lahko naprej. Takrat smo rešeni smrti, ta namreč pomeni, da si izoliran, sam. Zato je tako pomembno, da se človek v stiskah, trpljenju opre na Besedo, ker je polna Svetega Duha, polna življenja.
Človek velikokrat išče moč v sebi, v svojih zmožnostih. Toda ko ima raka, ko mu nekdo umre, kako lahko računa nase? Nima svojih moči, ker se mu je sesul svet. Takrat je priložnost, da se – tako kot modri – odpre Božjemu oznanilu ali pa se mu – kot Herod – zapre. Kar pa je začetek konca.
Read more:
Najkrajša molitev, ki nam lahko pomaga pri pripravah na božič
Posvečate se vodenju duhovnih vaj v tišini. Zakaj prav tišina? “Običajne” duhovne vaje niso dovolj?
Cerkev že 2000 let moli in se uči moliti. Ima izkušnjo. Veliki molivci so izkusili, da je za srečanje z Bogom potreben molk ostalih stvari – mojih skrbi, strahov, tudi zvokov iz okolja, saj je Božji glas eden najtišjih v našem življenju. Če ga želimo slišati, moramo utihniti.
Vidim, da ljudje v duhovnih vajah najlažje pridejo do te tišine, če ponavljajo neko Božjo besedo, stavek, misel. Ne gre toliko za razumsko razglabljanje. S ponavljanjem te misli se druge misli ob njej umirijo. Ko predremo ta nanos vsakdanjih skrbi in misli, se človek odpre za globljo komunikacijo z virom življenja. Takrat počasi začnem zaznavati in prepoznavati, kaj prihaja od Boga.
Ko počasi razločimo njegovo govorico, nas njegova beseda pritegne in nas vleče, da bi bili z njo. Ko naše moči, pozornost, čas odpremo temu, kaj Gospod dela, govori, začenjamo zaznavati njegove vzgibe.
Seveda pa to ni edini način, kako Bog prihaja do nas. Za Boga ni ovir, tudi hrup ne.
Read more:
Zakaj je tišina ključ do dušnega miru
Marsikdaj se v tišini počutimo mučno, nelagodno – ko zmanjka besed za pogovor, ko ni nikogar, da bi se z njim pogovarjali, celo ko molimo, neprestano govorimo, prosimo, le redko obsedimo v tišini. Zakaj nam je tako težko biti preprosto tiho?
Tišina je mučna takrat, ko se nam zdi, da z besedami ustvarjamo odnos. Ko mislimo, da so besede edino potrebno, da je tišina moteča. Če moram skrbeti za svojo podobo, kako me drugi vidi, zato da si drugi ne bo mislil, da nisem komunikativna, družabna, je zame zelo pomembno, da vzdržujem renome, držo, s katero sporočam, da sem zanimiva.
Toda globlji kot je odnos, manj je tišina moteča oziroma bolj je zgovorna. Tišina sporoča, da sprejemam tebe v tvoji realnosti.
Danes ljudje, ki sami umirajo po bolnišnicah in domovih za ostarele, najbolj pogrešajo bližino, dotik. Slišijo se po telefonu, ampak to ni dovolj. Iščejo bližino, tudi tako, v kateri ni besed. Morda je kdo v komi, umira, ne more komunicirati z besedo, vendar je bližina (tudi brez besed) blagodejna, je sporočilo ljubezni.
Read more:
Strah pred tišino. Vedno je treba nekaj narediti, nekaj ustvariti, nekaj opraviti
Kdaj moramo v molitvi ves čas govoriti? Kdaj moramo biti zelo zgovorni, kdaj se poslužujemo samo obrazcev? Ko še ni odnosa v taki meri, da bi zmogli biti v Božji navzočnosti tudi takrat, ko nimam kaj povedati, ko mi ne gre, ko se mi kaj sesuje, ko niti ni besed in morda besede niti niso pomembne. Je pa za najin odnos pomembno, da sem tam.
Tišina je vedno odraz najinega odnosa. Če naju je strah, naju bo v tišini strah. Če je med nama ljubezen, se bova tudi v tišini čutila ljubljena.
V letošnjem adventu je tišine gotovo več. Čeprav imamo morda doma šolajoče se otroke in je kaos, ampak vsaj ni zabav, nakupovanja, obiskov, hrupne glasbe. Kako to izkoristiti?
Tišina je pot, da pridemo v globino. Ko se na primer srečamo z mamami prek spleta, ni debat, ni tarnanja, ampak jim razlagam Božjo besedo. Tovrstne ponudbe je na spletu kar nekaj. Ključno je, da se izpostavimo Božji besedi. “Na suho” je težko vstopiti v molitev. Ko pa mi nekdo malo odpre, razloži, razdrobi Božjo besedo, se me dotakne. Prepoznam, kje me Duh nagovarja. Z Božjo besedo vstopim v odnos z Bogom Očetom.
Prva stvar je to, da morda ugasnemo televizor, radio, internet. Za kakšen dan, morda le nekaj ur. Izklopim klepetave odnose, ki me raztresajo, ki me vodijo iz sebe. Kar naenkrat imam čas, da se poglobim. Za to ni treba veliko.
Read more:
“Nekateri so razočarani nad Bogom. Ampak ta kriza nas uči tudi, da človek nima vsega v rokah”
Opažamo, kako nam je težko poslušati, preprosto zaupljivo ubogati. Strokovnjaki in politika nam namreč dajejo navodila za preprečevanje širjenja virusa, mi pa o vsem dvomimo. Enako glede zapovedi, ki jih dajeta Bog in Cerkev. Zakaj ne znamo oziroma ne zmoremo zaupati tistim, ki vedo več kot mi?
Bog ne obljublja velikih stvari, obljublja pot križa, ki pa se dopolni v vstajenju. Težko bo. Če zdaj ne boš hodil okoli in se družil, ti bo težko. Sicer reče tudi, da bo tega konec in da boš na koncu vstal, ampak človeku to ni všeč, ker mora v tem trenutku trpeti, in presliši, kaj sledi.
Skušnjava pa naredi velik oglas, kako bo vse neznansko lepo, kako čudovito bo tvoje življenje, če boš imel to in ono, in kako težko bo, če ne boš šel na tisto zabavo. Na koncu pa so ljudje razočarani. Tistega, kar skušnjava promovira, namreč ne prejmejo.
Naša izpolnjenost ne pride od predmetov, materialnega sveta, ampak nas Bog ljubi preko tega sveta, dal nam je ga v hrano. Mi smo ustvarjeni po Božji podobi, v nas je DNK Boga. In srečni smo lahko le, če živimo kot Božji otroci. Pot Božjih otrok pa je pot križa, ki se konča v Očetovem naročju v nebesih.
Read more:
Kako zaupati Bogu, ko je življenje neusmiljeno
Kako vztrajati v zaupanju? Glede zaupanja imamo toliko negativnih izkušenj, toliko ljudi, stvari nas je že razočaralo … Zakaj verjeti Bogu?
Ljudje nas razočarajo. Smo grešniki, in če se naslonimo le na človeka, bomo razočarani. Če pa zaupam v Boga, ki je v človeku, ne bom nikoli razočarana. Bog me bo tudi iz tiste situacije, ko sem poteptana, zavrnjena, pobral. Enako se je zgodilo z njegovim sinom Jezusom. Bog nam ga je zaupal kot dar. Jezus se je zaupal Očetu, tako da se je dal v roke ljudem. Ti so ga razočarali. Jezus je umrl, ker se je izročil.
Vendar ga je Božja ljubezen, Božja moč obudila. Ista Božja ljubezen deluje tudi v nas. Zato kristjani na temelju te izkušnje lahko zaupamo Gospodu, ko se izročamo ljudem. Ko se dva poročita, se izročita drug drugemu, izročita se Bogu v drugem. Drugi te lahko izda, vendar te bo Gospod “sestavil” in lahko boš šel naprej.
Če neomajno zaupamo le v drugega, ga postavljamo na mesto Boga. Drugi nas ne more odrešiti. Ko se zaupam drugemu, se pravzaprav zaupam Bogu. Človek, ki se je zmožen tako zaupati, je poln Svetega Duha. Apostoli so se šele po prihodu Svetega Duha lahko dali v roke ljudem, ki so jih nato tudi ubili. Toda Gospod jih je dvignil in postali so temeljni kamni Cerkve.
Read more:
“Najlepša šminka, ki jo lahko dam nase, je veselje”
Read more:
Bil je na obeh straneh mikrofona, želel v Hollywood, poslanstvo pa našel pri kapucinih
Read more:
7 navdihujočih navedkov zadnjih treh papežev o radosti adventa
