“Najlepša šminka, ki jo lahko dam nase, je veselje”

Ženska ženski – mama, žena, pevka in blogerka Urška BernikČe ste (bili pred epidemijo) redni ali vsaj občasni obiskovalec koncertov Zbora Slovenske filharmonije, ste našo današnjo sogovornico zagotovo že videli. V tistem delu zbora, od koder prihajajo žametni glasovi altistk. Urška Bernik je namreč po izobrazbi magistrica koncertna pevka in je zaposlena v Zboru Slovenske filharmonije. Je tudi mama treh otrok, ki ima rada dolge večere in rana jutra, v prostem času pa zelo rada tudi ustvarja na različnih področjih.

Eno od teh področij je pisanje. Urška namreč piše blog Kavica z mano, kjer deli trenutke iz svojega in družinskega vsakdana, med drugim piše za portal Dobre zgodbe in ustvarjalnice za različne revije. Poleg tega rada šiva, ustvarja iz volne in fotografira. Življenja si ne zna predstavljati brez svojih bližnjih, brez glasbe, The Bible App, kave in tistih malih drobtinic, ki naredijo vsakdan tako lep.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je, ko vstanem prva, zmolim in si v tišini skuham kavo. To se seveda ne zgodi prav velikokrat, da ne bo pomote. Najini otroci so najini otroci in prav tako tudi oni radi zgodaj vstajajo. 😊 No, takrat bi pa jaz čudežno dolgo spala.

Read more:
“Ne potrebujem dragih stvari, le občutek za lepo in obvezen nasmeh na obrazu”

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Velikokrat si rečem, vidiš, včeraj bi si umila lase. No, potem naredim čop in si nadenem radost. To je kar dobra navada in vsem tako zelo pristoji. In ponavadi prav takrat hčerka opazi in mi reče, da sem lepa.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Rada sem urejena. Rada imam velike koncertne obleke in bleščičaste čevlje in rada imam tisto že dvakrat zakrpano trenirko in jopico in bose noge. Predvsem pa sem rada urejena znotraj sebe.

In vedno se spomnim na stavek, da je najlepša šminka, ki jo lahko dam nase, veselje. Nobena maskara nima tako velikega učinka. Zato imam tudi v kozmetični torbici citat iz Svetega pisma: Moč in milina sta njen okras, smeji se prihodnjemu dnevu.

Nobeni uhani ne šminka niti tista voluminozna maskara nimajo takega učinka. Zunaj. Znotraj.

Read more:
Od semenišča do poroke. Neverjetna ljubezenska zgodba 64 let pozneje

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
Prav romantično lahko odgovorim, da odkar sem mama, dobim na teden približno 7 šopkov in vsaj dve risbici. Pa objeme in poljubčke. In to je čista resnica. Ni pa vsa resnica.

Včeraj sva se z mojim osemletnikom počila. Šola na daljavo pač ima svoj davek. Kar naenkrat, poleg tega da sitnarim za pospravljanje in druge sitne stvari, še težim, kako izgleda njegov prepis. In medtem ko sem se včeraj jezila, da zakaj se spet jezimo drug na drugega, je on naredil še nalogo za verouk. Narisal in opisal je srečen trenutek naše družine. Ko sem danes preverila, če je uspel narediti vse, sem čisto malo zajokala. Malo od sreče in veliko od hvaležnosti, da sva res blagoslovljena s temi velikimi malimi srci in da jih v resnici raste On, midva pa malo urejava gredico in presajava in z ljubeznijo zalivava, če se izrazim v prenesem pomenu.

Read more:
Pismo, ki bi ga morala prebrati vsaka ženska, ki je izgubila svojega moža

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Enkrat lani sem se odločila, da bom spremenila samo besede, ki bi najin odnos lahko opisale. In ko sem zamenjala besedno zvezo, da “kradeva minute v dnevu za naju” s hvaležnim “najdeva čas”, se mi zdi, da je tega časa precej več. Seveda, to so še vedno samo trenutki. Ko se v kuhinji srečava in se najini dlani prepleteta, zvečer ali zjutraj. Pa nasmeh, ko se srečaš z očmi. Se mi zdi, da ko opaziš in deliš te male drobne ljubeznice, se teh nabere kar precej več.

6. Po poklicu ste pevka in zaposleni v Slovenski filharmoniji. Kako se kot umetnica soočate z izzivi, ki jih prinaša današnji čas? Kako ohranjate optimizem?
Te odgovore pišem v času lockdowna. Tako hvaležna sem, da lahko v tej situaciji še vedno skušam opravljati svoje poslanstvo umetnice. Hvaležna sem, da so moji domači in sosedje navajeni na mojo domačo pisarno še iz časa, ko smo se objemali in si dovolili občutiti čustva. Pogrešam zven glasov. Želim si spet občutiti zvok. Želim si spet biti del zvoka.

Ti livestream koncerti v manjših zasedbah, ki jih pripravljamo v Slovenski filharmoniji, so zdaj naš edini stik, ki ga imamo z občinstvom. Resda je to precej vesoljski stik, a mislim, da ljubezen in glasba zmoreta premagati tudi te ovire.

Optimizem je kar supermoč v teh časih. Včasih je premorem več, včasih res malo. Zaenkrat še potrpežljivo čakam na kak koncert. V resnici pa ne vem, kdaj si bodo obiskovalci koncertov spet upali sproščeno kašljati med koncertom. To je nekaj, v čemer sem vadila svojo potrpežljivost pred epidemijo. Oh, danes komaj čakam na to.

Read more:
“Družinsko življenje s tremi pubertetniki je svojevrstna preizkušnja, vedno polna izzivov”

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ne vem, katera izkušnja je, za katero sem najbolj hvaležna. Ogromno jih je, takih bolj in manj in sploh ne-vidnih, ki so me spremenile. Od poroke, rojstva otrok, kave z mamo in sestro pa do počenega bobenčka zaradi nesreče, bolnišnic z otroki, sprehodov na sosednji grič, vožnje z vlakom. Vsaka posebej na drugačen način.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje
Ko sem slabe volje, sem povadi kar samo slabe volje. Tega ne znam skrivati. Večkrat sploh ne pomislim, da bi skrivala. Ne vem, mogoče je to ta moj vihravi egoizem, ki ga (prevečkrat) opravičujem z umetniškim doživljanjem.

In ko zmorem, da vdihnem, izdihnem, prepustim, je bolje. Ne takoj. Ampak prav vztrajna v slabi volji pa nisem. Vsaj zdi se mi tako.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Ne bi rekla, da se duhovno polnim tako načrtno na tri štiri zdaj. Raje to počnem spontano. Ko čuječe opazujem vse te male blagoslove tu na zemlji in se zahvaljujem zanje, ker veliko njih sploh ni samoumevnih.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo tako posebne, tako čudovite. Še posebej ko počnemo tisto, za kar smo poklicane. Ko smo iskrene same s seboj, druga z drugo. Ko se ne obsojamo. Ker imamo vsaka svojo zgodbo, ker smo vse tu z namenom.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.