Odkrijte ta arhitekturni dragulj na italijanskem otokuNa gori Epomeo na otoku Ischia v Italiji je čudovita kamnita jamska cerkev, posvečena svetemu Nikolaju, ki je pokopan v Bariju. Kapela, ki je bila zgrajena v 15. stoletju, je imela čudovito preteklost, zahvaljujoč marmornatemu in keramičnemu okrasju. Danes je zaradi vremenskih vplivov in slabega vzdrževanja že precej uničena.
Zelo asketske celice, v katere so se bratje umaknili h kontemplaciji, da bi iskali čistost srca in da bi z duhom dosegli nebesa, so praktično neprepoznavne.
Read more:
Skrivnostni francoski samostan, ki se iz griča spreminja v otok
Nebeški razgled
Vendar je to še vedno kraj, kjer najdemo mir, ne samo zaradi zapuščine puščavnikov, temveč tudi zaradi spektakularnega razgleda, ki ga ponuja 789 metrov visoka gora, obrnjena proti morju.
V 16. stoletju so se na to mesto naselile klarise in po zaslugi plemenite dame z imenom Beatrice Quadra zgradile samostan. Zaradi togosti podnebja klarise niso dolgo zdržale na tem mestu in so se preselile na Aragonski grad, spet po zaslugi posredovanja gospe Beatrice, ki se je po tolikih izgubah (smrt moža in otrok) pridružila redovnicam in se posvetila umetnosti in poeziji.
Danes je kraj ena največjih turističnih atrakcij na otoku Ischia. Prvega januarja mnogi pridejo na ta kraj, da bi se udeležili obhajanja lepe tradicije, kjer vidijo “kako se rodi otrok Jezus”.
Read more:
Skrivnostni samostani, ki “visijo” z neba
Do cerkve lahko pridete samo peš, vsaj uro hoje, a je vredno, kot lahko vidite tudi v naslednjem videu:
Read more:
Samostan, ki stoji na vrhu 40 metrov visokega monolita
In še nenavadna podrobnost o samostanu znotraj aragonskega gradu: tam je tudi majhno podzemno pokopališče klaris. Način balzamiranja trupel bi se nam danes zdel čuden. Ko je katera od redovnic umrla, so jo v sedečem položaju namestili na kamnit sedež. Ta je imel luknjice, skozi katere so odtekale tekočine iz trupel, dokler niso bila ta mumificirana. Pozneje, ko so se trupla spremenila v okostnjake, so jih prenesli v kostnico.
Redovnice so hodile tja vsak dan, da bi molile in premišljevale o smrti, navada, ki bi jo morda mnogi danes imenovali grozljiva, vendar je bilo za mnoge redovnike tistega časa povsem normalno, da meditirajo o minljivem trajanju našega zemeljskega življenja in s tem še bolj cenijo vrednost večnega življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Read more:
“Priznam si šibkost in prosim ‘svojo vojsko’, če lahko naredi, česar jaz ne zmorem”
Read more:
Ali je normalno, da se vedno znova spovedujemo istih grehov?
Read more:
Kako ohranjati prijateljstva, potem ko se poročimo?
