Cerkev bo po koncu korona krize morala najti drugačen pristop, je prepričan p. Pavle JakopKoronavirus je tudi v Cerkev vnesel precej vprašanj in izzivov. Se bodo cerkve po krizi znova napolnile? Kaj razkriva korona kriza, ki je zajela svet? O tem smo se pogovarjali s p. Pavletom Jakopom, frančiškanom in župnikom v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani.
Read more:
“Misijonska dežela smo. Dopovejmo si to že enkrat. Preveč razmišljamo le o idealih”
Ali se je Cerkev v prvem valu po vašem mnenju dobro odzvala na epidemijo?
Odziv Cerkve razumem kot zelo tehničen. Povsem jasno je, da so odgovorni morali sprejeti take odločitve, da bi se izognili hudim in tragičnim posledicam, do katerih bi lahko prišlo. Osebno pa ocenjujem (poudarjam, da nikakor ne želim nastopati kot kakšen sodnik), da smo morda odreagirali malce prehitro in pretirano. Malo sem pogrešal tisto preprosto, zdravo vero. Skozi zgodovino, ko so človeštvo pestile številne kuge in druge nadloge, so cerkve ostajale odprte.
Absolutno zaprtje se mi zdi morda malo pretirano. Ga razumem, razumem tudi strah za njim, ga pa ne morem povsem uskladiti s svojim pojmom vere. V naših cerkvah, samostanih, župniščih je ogromno prostora. Z malo iznajdljivosti bi lahko – vsaj za tiste, ki so si res želeli – ohranili vsaj del dogajanja. Zavedam pa se, da gre tudi za pritisk civilnih oblasti.
Read more:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
Kako so ljudje, vaši župljani sprejeli zaprtje cerkev v prvem valu? Kakšni so bili odzivi?
Pri nekaterih sem zaznal razočaranje, da smo tako hitro vse zaprli, da nismo pokazali malo več poguma in ustvarjalnosti. Osebno sem bil sicer zelo pozitivno presenečen nad tem, koliko ljudje kličejo mene in moje sobrate, da jih skrbi, kako smo, kako shajamo. Veliko je skrbi in solidarnosti.
Med spomladanskim zaprtjem cerkva smo ostali brez vseh dohodkov. Ljudje sprašujejo, kako plačujemo elektriko in stroške, če nam lahko kako pomagajo, nakažejo kakšen dobrodelen prispevek, dajo za maše … To me kot človeka in duhovnika gane. Očitno je torej tudi nekaj pozitivnega na vsem skupaj, da smo začutili sočloveka.
Ljudje kličejo tudi, ker potrebujejo pogovor, ker jih je strah, ker jih skrbi. Odgovorim jim z besedami apostola Pavla: “Vse premorem v njem, ki mi daje moč.”
Zaupati je treba, v tem času je absolutno zaupanje nujno. Sicer se ukvarjamo samo s strahom, ki pa je slab sopotnik. Stvari je treba postaviti na svoje mesto, treba se je ustaviti in ne postati suženj strahu.
V pomladnem času zaprtja, ko smo obhajali velikonočne praznike, sem zelo spodbujal ljudi, naj si doma ustvarijo cerkev v malem. Naj se za veliko noč pražnje oblečejo, naj dajo križ in rože na mizo. Opazil sem premik k osebni veri. Nekateri so tudi malo več molili, se doma več pogovarjali med sabo. Seveda pa so opazili tudi, kako naporno je 24-urno sobivanje brez možnosti pobega pred drugimi ali pred samim sabo.
Read more:
Pismo 107-letnice o boju s covidom 19, ki bi ga moral prebrati vsak
Bodo po koroni cerkve še bolj prazne kot pred njo? Kaj bo s Cerkvijo?
V tem času ogromno razmišljam o tem. Zdi se, kot da je Cerkev že dlje časa bila v krizi, situacija s korono pa se zdi kot zadnji žebelj v krsto konstantinske Cerkve*. Z zakoni, zapovedmi, prepovedmi, ustrahovanjem ne bo šlo več naprej. Covid nam je zadal zadnji udarec. Zdaj so cerkve dobesedno prazne. V tem času so se praznile tudi v prenesenem pomenu.
Marsikdo je z distance pogledal na vse skupaj. Kar je prej držala skupaj tradicija v smislu, v nedeljo pač moram k maši, ker je tako prav, vse to je zdaj odpadlo, ljudje so bili zdaj od tega “odvezani”. Zdaj smo se znašli pred praznim grobom. Ko so se apostoli znašli pred Kristusovim praznim grobom, so jih angeli vprašali: “Kaj iščete živega med mrtvimi? Pojdite, pred vami pojde v Galilejo.”
Kje je za nas Galileja? Po pandemiji, kje bo ta naša Galileja? Kaj bomo tu in s tem naredili?
Potreben bo premik od inštitucije k občestvu, od tradicije k osebni veri. Treba bo iti bolj v intimo, ampak ne v individualistično intimo, temveč v intimo posameznika, ki je povezan z drugimi, ki se iskreno zanima za druge.
Torej napovedujete spremembe v smislu delovanja Cerkve in dojemanja njene vloge?
Po eni strani se bo Cerkev znašla v situaciji, v katero jo je zadolžil Kristus. Mi smo namreč posredovalci vere, ne zapovedovalci. Med verniki udeležba pri maši, zakramentih ne bo več stvar obveze, zato, ker moram, ampak bodo (tisti, ki bodo) naredili premik in sprejeli vse te možnosti kot dar. Ne, kaj moram, ampak kaj smem, kaj mi je dano.
Želim si, da bi te stvari ljudje dojemali kot privilegij, kot dar. Bog se nam ne vsiljuje, ampak se nam podarja. Srčno upam in prosim Boga, da bi pri ljudeh prišlo do tega premika. Biti kristjan ni nekaj statičnega, ampak to postajaš vse življenje in še v večnosti. Konstantinske cerkve pa je po mojem mnenju konec. Instant načina pastorale je konec. Znašli smo se na točki nič, zdaj pa moramo iti naprej. Lahko rečemo, da gre za “čas po covidu”.
Read more:
Enkraten nasvet 107-letnice, ki je preživela špansko gripo in covid 19
Bo kriza potencirala naš individualizem? Kako lahko na korono pogledamo z malo bolj presežnega, ne le telesnega vidika?
Menim, da gre za naraven potek stvari, ko stvari uidejo izpod nadzora. Nimamo le koronavirusa, bolj problematični so drugi “virusi”. Človeštvo je bolno v psihološkem, čustvenem smislu. Imamo virus pomanjkanja časa, virus pomanjkanja pozornosti, ne znamo več občudovati, videti lepote. Koronavirus in vse težave, povezane z njim, smo na nek način ustvarili sami ljudje. S svojo brezbrižnostjo, nekakovostjo življenja. Stvarstva človek nima pravice uničiti, ker gre za Božje delo.
Nekateri so razočarani nad Bogom. Ampak ta kriza nas uči tudi, da človek nima vseh odgovorov, da nima vsega v rokah. Nas vrača k misteriju življenja, da nas stvari presegajo. In iz tega se rojeva ponižnost, ki usposablja za žrtvovanje, odpoved.
Morda nas ta kriza počasi spravlja v neko normalo, na naše mesto, tja, kamor sodimo. Da ne bomo mislili, da si lahko kar vse privoščimo in da smo lastniki vsega. To je velik napuh.
Gledati moramo naprej, in to globalno, bivanjsko, globlje. Predvsem pa moramo gledati dlje od zgolj telesnega zdravja.
Read more:
Pokoronske cerkve: v kropilnikih razkužilo, zapečatene klopi, vernikov še manj kot prej
Kaj je korona čas prinesel duhovnikom? Imate morda zaradi njega tudi duhovniki kdaj krizo – in kako se z njo soočate?
Pri nas v samostanu imamo prednost, da živimo kot skupnost, zato smo lahko tudi liturgijo obhajali kot skupnost. Sicer pa je nemogoče ubesediti, kako težko je maševati prazni cerkvi. Zato smo morali duhovniki razčistiti sami pri sebi. Zakaj to počnem? Ali sem sploh še koristen? Da smo medtem, ko mašujemo prazni cerkvi, vendarle v duhu z vsemi župljani. Da se Kristus daruje za vse. Sam jih vidim, kako sedijo v cerkvi in molijo z mano, pa čeprav v duhu.
Duhovniki smo morali poglobiti svoje doživljanje, svojo osebno duhovno raven. Več časa smo imeli za osebno molitev, za branje, za študij. Vidim pa, kako pogrešam ljudi in kako sem vesel, ko me pokličejo in mi kaj povejo, ko lahko jaz njim kaj povem.
Veliko razmišljam o tem, kako bomo potem. Nazaj na isto, kot je bilo, ne bo možno iti. Bomo znali najti pot naprej? Ali bo korona kljub vsemu pri nas povzročila neki pozitiven premik, zmanjšanje samoumevnosti, individualizma? Želim si, da bi znali narediti ta korak pri sebi, pri svojem delu, pri delu z mladimi, v pastorali.
*Konstantinska Cerkev je Cerkev, ki je množična, ki je imela povsod besedo odločanja, ki so ji tako rekoč vsi pripadali in dali prav. Ime izhaja od rimskega cesarja Konstantina, ki je dal cerkvi svobodo in je potem razglasil krščanstvo kot državno vero.
Read more:
10 papeževih napotkov, da bomo ozdravljeni virusa, ki je bolj škodljiv kot koronavirus
Read more:
Ljubljanska cerkev, ki jo je “prinesel” potres
Read more:
“Ne bom šel več v cerkev”
