Kristjani verujemo, da se človeško življenje nadaljuje še po smrti. Najmočnejši razlog za to je Kristusovo vstajenje, ki je temelj našega verovanjaO tem načinu bivanja nimamo izkušnje in njemu ustreznih pojmov, zato je o njem težko govoriti. Do neke mere nam pomaga notranja usmerjenost našega duha in vsega bitja, ki presega čas in umiranje ter se usmerja k izpolnitvi, pa tudi ljubezen, ki gre čez telesno minevanje. Razodetje nam pove, da življenje po smrti ni brezkončen čas, ampak vedno večja polnost bivanja, neprestano napredovanje v ljubezni. V ljubezni Svetega Duha stopamo v odnos med Očetom in Sinom. Jezus, učlovečeni Sin, nam bo v daru svoje ljubezni omogočil, da bomo mogli stopiti iz smrti v življenje.
Read more:
Ko sem stala ob taščini smrtni postelji, sem za hip uzrla nebesa
Nebesa: polno uresničeni odnosi
Temeljna usmerjenost človeka so nebesa. S smrtjo je konec zemeljske minljivosti. Človek stopi v večnost ali vekotrajnost. Tudi prostorske razsežnosti ga ne opredeljujejo več. Pojem nebes je sicer nastal v svetopisemskem kozmološkem okviru, vendar so nebesa stanje in ne kraj. Nebesa so dokončna izpolnitev človeškega bivanja v ljubezni. Bog izpolni vsakega na njegov način, in to popolnoma.
Teolog Rahner poudarja, da so nebesa utemeljena s Kristusovim učlovečenjem, ko je Božji Sin postal človek in človeku odprl možnost bivanja v Bogu. Človek je v nebesih v živem odnosu s poveličanim Kristusom, v čigar moči tudi sam gradi povezavo človeškosti z Božjim. Nebesa so zato polno uresničenje odnosov ljudi z Bogom in med seboj. Poveličani ljudje s Kristusom slavijo Očeta.
Papež Ratzinger pravi, da imajo nebesa značaj češčenja Boga. Kot novi Jeruzalem so, v katerem človeštvo s Kristusom potuje k Očetu. Temu odgovarja Božja ljubezen, ki se podarja ljudem, da morejo napredovati v podarjanju in se izpolniti v osebni ljubezni. V nebesih je vse odprto za uresničenje Božje volje. Tam ni dolgočasnosti, ampak vedno nova povabila in možnosti za podarjanje in sprejemanje. Ob odnosu s Kristusom živijo tudi odnosi s tistimi, ki so svatje na njegovi gostiji.
Read more:
Obhajilo – avtocesta v nebesa
Sveto pismo in krščansko izročilo pravita, da bomo v nebesih gledali Boga (Mt 5,8). Gledati Boga pomeni, da ga bomo ljubili kot najbolj ljubeče in ljubljeno bitje. V pogledu ljubezni je zaobjet ves človek. Veliko laže ljubimo nekoga, če ga vidimo. Prav tako bomo odkrivali, kako so vse stvari usklajene, vodene in ohranjene v bivanju. Spoznali bomo tudi smisel vsega in tudi tiste načrte, ki se niso izpolnili.
Prizadevati si moramo, da bi prišli v nebesa. Božjemu daru se moramo odpreti s svojo vero in spreobrnjenjem. Predvsem pa se zanesti na Jezusa Kristusa, ker v nikomer drugem ni zveličanja. Za to izpolnitev je treba umreti svoji sebičnosti in se roditi v Kristusovi veliki noči. To bo nov način bivanja, izpolnjen in zveličan svet, dar Božje milosti in ljubezni. Tržaški teolog J. Ukmar razmišlja, da če je bila že za časa evangelista Janeza množica blaženih tolikšna, da je ne bi mogel nihče prešteti, kolikšna mora biti po dveh tisočletjih in kolikšna bo ob koncu zgodovine, ko se bodo ljudje pokazali v svojih poveličanih telesih.
Seveda Bog ne more poveličati in odrešiti človeka brez njegovega sodelovanja. Ob tem se moramo zavedati, da je nesmrtnost že položena v nas, v Božjo podobo in duha, ki nam je bil dan.
Read more:
Kje so nebesa?
Vice: Rast in očiščenje v ljubezni
Kljub vzvišenemu cilju po nebesih, ki prebiva v vsakem človeškem srcu, je pri večini ljudi potrebno še očiščevanje od vsega, kar ni bilo storjeno v skladu z ljubeznijo in poslanstvom. V katoliškem nauku govorimo o vicah.
Mnogi so bili naravnani na Kristusa, vendar jih vera in ljubezen še nista v polnosti zajela. To očiščevanje je boleče, obenem pa blaženo, ker pričakuje rešitev, ki je že gotova. Papež Ratzinger pravi, da so vice v svojem bistvu proces človekovega preoblikovanja, v katerem postane sposoben za zedinjenje s Kristusom in za edinost s celotnim občestvom svetih. Za ljubezen ni meje, zato po smrti ne ugasnejo možnosti medsebojne pomoči, ampak zajamejo vso skupnost svetih tostran in onstran praga smrti. Človek sprejme usmiljenje, a mora biti preoblikovan. To preoblikovanje je srečanje z Gospodom, kot ogenj, ki človeka očisti od žlindre in slame. Človek more tako postati posoda večnega veselja, poudarja von Balthasar.
Nova zaveza je pustila nedovršen nauk o vmesnem stanju med smrtjo in poveličanostjo. V vzhodni tradiciji je bolj v ospredju neprestana rast in očiščenje v ljubezni, zahodna tradicija je bolj poudarjala pomen očiščenja, pri katerem more pomagati tudi zemeljska skupnost. Da je ta pomoč mogoča, je slutil že Juda Makabejec, ki je želel s prosilno molitvijo in žrtvijo pomagati umrlim (2 Mak 12,42-46). Po drugi strani pa nam je znano, da se mnogi priporočajo pokojnim za pomoč v težavah in preizkušnjah.
Read more:
Kako je Magdalena Gornik videla nebesa, vice in pekel
Pekel: samoizključitev iz občestva z Bogom
Krščanski nauk in izročilo govorita tudi o peklu in pogubljenju ljudi. Papež Ratzinger pravi, da Bog brezpogojno upošteva in spoštuje svobodnost svojega ustvarjenega bitja. Kristus je pretrpel muke podzemlja, vendar njegov odnos do ljudi stoji na svobodi, zato morejo tudi odkloniti njegovo ljubezen in se zapreti pred njo.
Ljudje si različno predstavljamo pekel in pogubljenje, ker je duhovnost v preteklosti pogosto uporabljala različne podobe: večni ogenj, muke, trpljenje. V posameznih obdobjih so skušali te podobe še podkrepiti, da bi ljudi zastrašili in jih spomnili na odgovornost. Sveto pismo govori o možnosti neuspeha in s tem povezuje praznino ter brezup. Katekizem pravi: “To je stanje dokončne samo-izključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, ki ga označujemo z besedo pekel” (KKC 1033).
Read more:
Svojega morilca je svarila: “Nikar, to je greh! Prišel boš v pekel!”
Pravoslavni teolog Evdokimov meni, da je pekel avtonomija človeka, ki se je uprl in izključil iz kraja, kjer je navzoč Bog. Sorč piše, da je pekel absurdno bivanje, okameneli nesmisel. Človek ostane brez vsake prihodnosti, izhoda, popolnoma osamljen. Kljub spoznanju resnice o sebi in Božji ljubezni trmasto zavrne Boga in se mu napuhnjeno postavi po robu.
Pekel je stanje nemira, obupa, brezčutnosti, sovraštva. Glede na življenjsko izkušnjo ljudi je mogoče potrditi, da se na neki način pekel začenja že na zemlji. Ljudje postanejo zakrknjeni zločinci, izkoriščevalci, morilci. S tem je še bolj razvidno, da je pekel človeško delo, ki pride še bolj do izraza ob polnem spoznanju. Cerkev je že mnoge razglasila za svetnike, ker je imela moralno gotovost, da so poveličani, nikoli pa ni trdila, da je neki človek pogubljen. Pekel ostaja skrivnostna stvarnost, ki jo moramo vzeti resno in se odpreti Kristusu, da ne bi pristali v njem. Bog pri tem naredi vse, da bi človeku razkril, kako ga ima rad, in ga povabil k pristanku na njegov ljubezenski predlog življenja.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 44.
Read more:
“Z Ellino smrtjo je izginilo upanje, prišla je samo neverjetna bolečina”
Read more:
Rojena za večnost: mala svetnica Elena
Read more:
Pismo 107-letnice o boju s covidom 19, ki bi ga moral prebrati vsak
