“Žal vse preveč poslušamo o morebitnih katastrofičnih izidih pandemije, kar hrani strah,” opozarja psihiater Klemen ReboljV obdobju, ko se družba na vseh ravneh podreja koronavirusu, se lahko kaj kmalu nalezemo strahu in tesnobe. Ker razpadajo sistemi, ki nam zagotavljajo varnost, naši občutki niso nič nenavadnega. A to še ne pomeni, da moramo pasti v apatijo oz. nedejavnost. Po besedah Klemna Rebolja, zdravnika, psihiatra, nam to obdobje dopušča prostor za aktiven povratek k sebi, ki ga morda prej ni bilo.
Read more:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
V vseh obdobjih zgodovine so se dogajale težke stvari, npr. vojne, nalezljive bolezni, naravne nesreče … Mi torej nismo unikat v tem, kar se nam dogaja. Smo dandanes bolj ali manj prestrašeni kot predhodniki?
Živimo v času, v katerem iluzija varnosti “kotira” zelo visoko. Imamo mnogotera in raznolika zavarovanja ter sisteme, ki naj bi nas obvarovali pred najhujšim. Svoj mali vrtiček vsak zase poskušamo urediti tako, da nam je prijetno toplo in domače. Oklepamo se znanega in preverjenega, z dobrim občutkom, da bomo tako ostali na varni strani, kjer je “vse v redu”. In tako zlahka odvrnemo pogled od lastne majhnosti in občutka nebogljenosti, ki sta tako varno skrita globoko v drobovju vsakogar.
Ljudje smo čudovita bitja številnih darov in sposobnosti, “krona stvarstva”. Temu je tako tudi zaradi evolucijskih izzivov, ki so jih naši predniki uspeli učinkovito reševati. Kakor da so prav neprijetnosti vseh vrst tiste, ki človeka aktivirajo, da uporabi še nedejavne vire v sebi ter postaja še boljši.
Read more:
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela
Pandemija nam na nek način tako postavlja zrcalo, v katerem se lahko opazujemo in spoznavamo, kakšni in kdo danes zares smo; kot človeštvo, kot družba in vsak zase. Tako kot so naši predniki bolj ali manj spretno in hitro reševali izzive v preteklosti, se v teh dneh poleg reševanja zelo konkretnih težav, vezanih na covid 19, po mojem mnenju odpirajo tudi vprašanja o tem, kaj naj bi kot ljudje dojeli, se naučili in spremenili.
Ali v zadnjem obdobju na terapevtske obravnave sprejmete več posameznikov zaradi korona krize? Česa jih je najbolj strah?
V svoji (predvsem psihoterapevtski) ambulanti se večinoma srečujem z aktivno populacijo, povprečne starosti okrog 40 let. Teh ljudi tako večinoma ni strah smrti oziroma življenje ogrožujočega poteka morebitne okužbe s koronavirusom.
Zaskrbljeni pa so zaradi posledic pandemije oziroma restriktivnih ukrepov vlade, kjer so še lansko jesen samo po sebi umevni privilegiji “srednjega razreda” postavljeni pod vprašaj. Strah pred izgubo službe, propadom podjetja, katerega lastniki so, in sesutjem varnega in znanega na različnih ravneh. Nekateri so že primorani iskati alternativne rešitve preživetja in načina življenja, kar se večkrat izkaže kot bolj primerno in ustrezno za posameznika v trenutni resničnosti.
Read more:
Covid-19, virus strahu
Kako se lahko sami pomirimo, ko nas doleti stiska zaradi zdravstvenega stanja v državi? Zdi se nam namreč, kot da smo v situaciji, iz katere preprosto ne moremo pobegniti.
Upoštevajmo smiselne ukrepe, ki nas, naše bližnje in vse, s katerimi se srečujemo, varujejo pred okužbo. V tem posebnem času je pomembno, da imamo svojo zdravo rutino. Tudi če smo doma, se prebudimo dovolj zgodaj, zajtrkujmo, poskrbimo za higieno, telesno aktivnost ter drug za drugega v družinskih odnosih. Delajmo stvari, ki nam prinašajo veselje in zadovoljstvo.
Če je le mogoče, opravljajmo svoje pridobitno delo. Lahko se nam ponudi čas za razmislek, branje knjig, pogovor z najbližjimi, pa tudi čas za samost v naravi.
Kitajci izraz za krizo označujejo z dvema pismenkama, ki predstavljata krizo in izhod iz nje. Takšno razumevanje krize kot prehodnega stanja, iz katerega se v ponovno aktivno življenje vrnemo še močnejši in boljši, je seveda veliko bolj zdravo in za človeka pravo.
V našem prostoru žal vse preveč poslušamo o morebitnih katastrofičnih izidih pandemije, kar hrani strah. Ta pa delovanje telesa usmeri v modus preživetja, beg-boj, kar zaustavlja obrambni sistem in šibi naše odgovore na izzive, ki so pred nami.
Kako sprejeti avtoriteto in preprosto zaupati in ubogati? V mislih imam seveda ukrepe države, ki omejujejo našo svobodo in se nam morda zdijo pretirani.
Kot že rečeno, nam trenutna resničnost drži ogledalo, vsakomur izmed nas. V tem ogledalu se lahko uzremo in prepoznamo, kako težko (ali lahko) se prilagodimo, upoštevamo pravila ter smo odgovorni zase in za vse okrog nas. Predvsem pri tistih, ki imajo težave z avtoriteto, lahko restriktivni ukrepi porajajo odpor in upor proti pravilom, toliko bolj, če so ti na meji smiselnega in spoštljivega do državljanov. Vsak zase je torej odgovoren, da po svoji vesti in po najboljših močeh prispeva, da sam ostane zdrav in ščiti druge okrog sebe.
V obdobju karantene smo imeli praviloma več časa za zakonca, partnerja. Je kaj resnice v tem, da se je več partnerjev kot sicer razšlo ravno v zadnjem obdobju? Kako naj se temu izognemo v drugem valu?
Spomladi se je v moji ambulanti res oglasilo nekaj parov, razžaljenih in odločenih, da se razidejo. Kakor da je bil čas bližine v času karantene predolg in preveč intenziven ter je na plano prinesel boleče vsebine, ki so bile ob običajnih ritmih številnih obveznosti varno skrite v nezavednem vsakega od njiju.
Tudi v tem posebnem času je torej pomembno, da si poleg stika z bližnjim vzamemo dovolj prostora tudi zase. Da odgovorno poskrbimo za svoje lastne potrebe. Psihoterapevtska izkušnja namreč pripoveduje, da se – ko nismo v dobri koži – do bližnjih obnašamo podobno, kot nezavedno ravnamo s seboj. Negativna občutja do partnerja oziroma otrok so tako večkrat zrcalna slika, kako sem jaz v sebi s seboj, do sebe.
Prav tako je pogosto na delu obrambni mehanizem projekcije, ko lastne, praviloma neozaveščene negativne občutke projiciramo v drugega, kjer jih šele prepoznamo in nas (z)motijo.
Read more:
“Odnosi pogosto niso samo prostor vzhičenosti, ampak tudi sad trdega in nič kaj privlačnega dela”
Sam razumem partnerski odnos kot (varen) kontekst, v katerem se lahko vsak po svoje in odgovorno zase razvija ter vse bolj postaja takšen, kakršen lahko je. Osebnostni razvoj enega in drugega žlahtni odnos in povratno spodbuja nadaljnje potrebno spreminjanje vsakega od njiju. Partnerski konflikt, ki nas prizadene, razžalosti, ujezi, vsakomur odstira njegove lastne občutljivosti, s katerimi se mora soočiti v sebi. Prepoznavanje, razumevanje in sprejemanje teh lastnih vsebin pa predstavljajo običajne korake pred želenim potrebnim spreminjanjem.
Je zdaj čas za načrte, sanje – čeprav ne vemo, kdaj bomo te sanje uresničili? Ali se je morda bolje spraviti v “zimsko spanje” in hraniti energijo za boljše čase?
Za zimsko spanje pride čas, ko pride; o tem ne odločamo sami. Ker nam je življenje dano kot največji privilegij, sem za to, da ga živimo. V tem specifičnem času lahko odkrivamo tudi druge ravni v sebi, tiste, ki nam jih običajni delovni vsakdan ne dopušča. Lahko si v miru vzamemo čas za načrtovanje. Lahko beremo, pišemo pesmi, igramo glasbilo, uživamo v aktivnostih, za katere si pred pandemijo nismo vzeli časa.
Življenje človeka je raznovrstno, barvito, imamo toliko možnosti in priložnosti, da ni treba oditi spat. Obrnimo glavo v levo, v desno, odkrijmo, kaj nas še zanima in se lotimo stvari, ki se nam ponujajo. Sanjajmo. Potem pa se konkretno premikajmo v želeno smer, da bomo svoje sanje uresničili in jih živeli.
Read more:
“Koronavirus je obstajal že v Kristusovem času” Zakaj pa?
Read more:
Kako je mačka rešila našo prvo samoizolacijo
Read more:
Zakaj je pomembno, da tisto, kar prejemamo, tudi vračamo
