Open menu

Ko za covidom 19 zboli (skoraj) vsa družinaBilo je konec septembra, ko nas je doletelo. V isti hiši (ločeno) živimo dve družini. Poleg moža in dveh predšolskih otrok še moji starši. Najprej je zbolela mama, nato še jaz in oče. Kje se je mama okužila, nam ni znano, naj pa ob tem poudarim, da smo vedno vsi upoštevali vse potrebne zaščitne ukrepe.

Je šlo torej za trenutek nepazljivosti na naši ali trenutek brezbrižnosti na drugi strani? Je to sploh pomembno?

Namen mojega zapisa ni pametovanje ali pritoževanje, ker je tega na spletu že tako v izobilju, hkrati pa takšni zapisi nikomur ne koristijo. Želim le deliti svojo izkušnjo, ki bo morda komu pomagala, ga pomirila in spodbudila, da poskrbi zase in za druge.

Diagnoza

Da bo test moje mame pozitiven, nismo pričakovali. Upali smo, da je le trebušna viroza, kot je bilo sprva rečeno. Nato pa te udari. Ne želiš delati panike, a si hkrati ne moreš pomagati. Poleg tega je moj oče pljučni bolnik in zadnjih nekaj mesecev je od svojih zdravnikov poslušal le to, da on pa res ne sme dobiti tega virusa.

Ko je bil pozitiven tudi moj test, smo bili že nekako vdani v usodo. Za moje zdravje me takrat še niti ni skrbelo. Skrbelo me je to, s kom vse sem bila zadnjih par dni v stiku in bi ga lahko okužila. Imela sem slabo vest, ker sem zbolela. Bala sem se odziva drugih ljudi. Ko danes gledam nazaj, vidim, da je tako razmišljanje smešno, a v tistem trenutku sem tako občutila.

WIRUS
Read more:
Covid-19, virus strahu

Simptomi in prebolevanje

Vemo, da so simptomi okužbe z novim koronavirusom lahko zelo različni, in tudi pri nas je bilo tako. Medtem ko je moja mama imela predvsem črevesne težave in vročino, sem imela jaz vročino, glavobol, nato pa sem po dnevu ali dneh izgubila še vonj in okus – za celih sedem dni. Občutek je bil res nenavaden in ga težko primerjam z občutkom, ko si le prehlajen in imaš zamašen nos.

Simptom, ki je verjetno skupen vsem, pa je splošno slabo počutje. Telo se hitro utrudi. Dva koraka po dvorišču sta se zdela kot cel maraton. Ni prijetno. Poleg tega pri meni tisto pravo počivanje, o katerem so mi vsi govorili, in izolacija, nista prišla v poštev. Ob enoletnici in štiriletniku je to namreč misija nemogoče.

Ko virus dobi tudi pljučni bolnik

Toda vse te težave so zbledele v trenutku, ko smo izvedeli, da je pozitiven tudi moj oče. Takrat ti pred oči pridejo vse tiste zgodbe, o katerih poslušaš in bereš, zdaj pa se dogajajo tebi. Takrat namreč nismo vedeli, kako se bo bolezen razvijala. Vedeli smo samo to, da se vse skupaj lahko izteče zelo slabo.

Sreča v nesreči je bila ta, da smo se okužili konec septembra, ko razmere še niso bile tako hude, kot so danes, zato so očeta takoj odpeljali v bolnišnico, kljub temu da njegovo stanje ni bilo resno, in naredili vse potrebne preglede. Ker so bili rezultati vzpodbudni, je bolnišnico zapustil že drugi dan in covid 19 pod stalnim nadzorom osebja iz Ljubljane preboleval (in še vedno preboleva) doma.

Morda si zdaj mislite, zakaj vse skupaj sploh zapisujem, če pa nam “ni bilo nič” in se je vse dobro izteklo. Hvala Bogu, da je bilo tako, a nimajo vsi te sreče in nikoli ne vemo, ali bomo morda prav mi tisti, ki je ne bomo imeli.

Vendar pa moram ob tem podariti še en vidik virusa.

Psiha

Prizadetost zaradi virusa ni zgolj fizična, pač pa tudi psihična. To je morda za marsikoga celo huje od samih simptomov. Prevevajo te občutki tesnobe in predvsem nemoči. Hkrati je na eni strani prisoten strah, ker ne veš, ali se bo čez noč tebi ali tvojemu bližnjemu zdravstveno stanje hitro poslabšalo, na drugi strani pa te skrbi, da si okužbo nehote prenesel še na koga drugega. Vsak dan čakaš, ali bo zbolel še kdo od oseb, s katerimi si bil v stiku.

Na srečo v našem primeru, kolikor vemo, do tega ni prišlo. Zagotovo tudi zato, ker smo sami vedno poskrbeli, da je bila možnost za prenos okužbe najmanjša možna. Torej: razkuževanje rok, maska in razdalja.

Sprejeti stvari, ki jih ni moč spremeniti

Pozabljamo na eno zelo pomembno dejstvo – ta koronavirus je virus, ki ga poznamo šele slabo leto. Kako lahko pričakujemo, da bomo imeli kar vse odgovore in primerne ukrepe na dlani v trenutku? Kako lahko vemo, da zaradi virusa tisti, ki smo zboleli, ne bomo imeli določenih posledic pozneje v življenju? Ne moremo. Na posledice in določene informacije moramo preprosto še počakati in potrpeti.

Trenutno moramo, pa če nam je to všeč ali ne, stisniti zobe in počakati, da to obdobje mine. Tudi če se bomo razburjali in pritoževali, s tem ne bomo ničesar spremenili. Bližnjic v tem primeru ni.

Moji (dobronamerni) nasveti

V treh tednih mojega prebolevanja sem se naučila marsikaj. Štiri stvari pa se mi zdijo bistvene.

Poskrbite za svoj imunski sistem. Vem, da je bilo okoli tega povedanega že veliko, a je to res zelo pomembno. Dober imunski sistem, se lažje bori proti okužbam. Ne pozabite na vitamin D. In ne, izpostavljanje soncu (ki ga bo zdaj tako ali tako vedno manj) ni dovolj. Več o tem si lahko preberete tukaj.

Poslušajte stroko oziroma natančneje – zdravnike, ki so v prvi bojni vrsti. V medijih se je v zadnjem času zvrstilo veliko različnih mnenj različnih zdravnikov. Mislim, da je primerno, da v tem času ta mnenja filtriramo in upoštevamo tiste, ki se dnevno soočajo s primeri okužb. Tako jim bomo najbolj pomagali, kar je tudi glavni namen vseh ukrepov, ki so nas doleteli – pomagati zdravstvenim delavcem.
Zaupajte. Vse bo minilo. Tudi to težko obdobje. Težko je tistemu, ki zboli, tistemu, ki je ostal brez dela, tistemu, ki dela v nemogočih razmerah, težko je tudi tistemu, ki je ostal brez bližnjega in nenazadnje, težko je vsakemu izmed nas. Tudi zato je še toliko bolj pomembno, da si stojimo ob strani, predvsem pa, da smo pozitivno naravnani, četudi sem nam zdaj zdi vse črno in nas je strah prihodnosti.
Ne trosite slabe volje naokoli. Prvič, to škoduje vam, in drugič, to škoduje drugim. In naj to velja tudi za obdobje po “koronakrizi”.

Ostanite zdravi in strpni!

Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela