Blaženi Herman je imel volčje žrelo, cerebralno paralizo in spino bifido, pa je bil kljub temu najzadovoljnejši menih v samostanuTelesno zdravje je v sodobni družbi tako visoko cenjeno, da ljudi, ki zbolijo ali postanejo težki invalidi, včasih zamika, da bi kar obupali nad življenjem. Lahko pridemo v skušnjavo, da bi povsem obupali, ali pa nenehno obžalujemo izgubo svojih telesnih sposobnosti.
Iz enakega razloga družba žal zavrže tudi številne otroke, pri katerih zdravniki odkrijejo razvojne nepravilnosti, in mnogi te otroke označijo za napako.
Obstaja pa svetnik, ki nas uči, da naše telesno zdravje ne bi smelo narekovati našega duhovnega zdravja in da sredi vsega trpljenja še vedno lahko ohranjamo radost in veselje.
Read more:
Kar 57 let je imela noge pokrčene, kot bi bila križana
Invalid od rojstva
Blaženi Herman “Hromi” je živel v 11. stoletju in že ob rojstvu mu ni najbolje kazalo. V reviji z naslovom The Month (Mesec, op. prev.) z začetka 20. stoletja najdemo zapis o prvih letih Hermanovega življenja.
Njun sin Herman je bil grozljivo pohabljen, že kar iznakažen, namreč njegova zunanjost, je zapisal njegov prijatelj in življenjepisec Berthold. Kajti dečkovi udje so bili tako strašljivo izkrivljeni, da se ni mogel niti premikati po prostoru; komaj je sedel, celo na stolu, ki je bil izdelan posebej zanj; celo njegovi prsti so bili prešibki in preveč izkrivljeni, da bi lahko pisal; celo njegova usta, se zdi, so bila iznakažena, s svojimi ustnicami in jezikom pa je oblikoval glasove, ki jih je bilo komaj mogoče razumeti.
V poganskem svetu bi tega otroka odnesli v divjino in ga pustili umreti.
Read more:
Oče, ki je dan za dnem na predavanja spremljal svojega invalidnega sina
Učenjak
Starši pa nad Hermanom niso obupali in so ga zaupali bližnjemu samostanu. Osupljivo je, da so ga tamkajšnji menihi sprejeli in bili z njim izjemno potrpežljivi, podrobno so ga poučevali o veri, znanosti in matematiki.
V nasprotju z vsemi pričakovanji je Herman postal učenjak. Pa ne le to, bil je tudi najzadovoljnejši menih v samostanu!
Ta mož, ki ni mogel hoditi, sedeti, niti prav ležati; ki mu gotovo niti enkrat samkrat v življenju ni bilo udobno; željan pisati, s prsti, ki so mu komajda služili; poln najrazličnejših zamisli, ki jih je moral izjecljati s “komaj razumljivimi glasovi”, ta mož je opisan s pridevniki, ki bi jih pri njem najmanj pričakovali. Za večino latinskih izrazov, ki jih uporablja njegov življenjepisec, ne moremo biti povsem gotovi; tu pa ni nikakršne možnosti za napako.
Bil je lucundus; prijeten, družaben, bi lahko rekli. Amabilis, benevolus: prijazen, prijeten sogovornik; hilarissimus, vedno nasmejan … Tota alacritate festivus: hitro je postal dobre volje. Dobre volje običajno ne omenjamo, če ni resnično opazna! … Bil je obziren in prilagodljiv, celo do te mere, da je bil “na razpolago vsakomur”, in vsi so ga imeli radi.
Read more:
Po hudi nesreči v otroštvu: Treba je spremeniti perspektivo, pogled na problem
Veselje v vsakem trenutku
Hermanov zgled nam jasno kaže, da veselje nikoli ne bi smelo temeljiti na dobrem telesnem počutju. Lahko smo (in bi morali biti) veseli tako v dobrih kot v slabih časih, v bolezni in zdravju.
Hermanovo veselje je izviralo izključno iz Jezusa Kristusa in navdušen je bil, da živi! Za Hermana je bilo življenje dar in vsa leta, ki jih je preživel na zemlji, se je tega hvaležno veselil.
To veselje se odraža tudi v nekaterih najbolj priljubljenih hvalnicah v Katoliški cerkvi. Bl. Herman naj bi bil avtor pesmi, kot so Salve Regina, Veni Sancte Spiritus in Alma Redemptoris Mater.
Življenje bl. Hermana je bilo resnično neverjetno in svet mora spoznati njegovo zgodbo, saj v današnjem času bolj kot kdaj koli potrebuje pristno in trajno veselje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Read more:
Mladenič, ki je kljub dvomom zdravnikov pretekel londonski maraton
Read more:
V Compostelo na invalidskem vozičku? “Vse bo v redu, uspeli bomo!”
Read more:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta
