Epidemija koronavirusa je naša življenja spremenila na načine, ki si jih še pred slabim letom ne bi mogli niti zamislitiŽal to velja tudi za cerkveno življenje. Vsi vemo, da smo že zadnjih nekaj let, morda celo bolje rečeno zadnjih nekaj desetletij, kristjani tarnali nad praznimi cerkvami. K bogoslužju je prihajalo vedno manj ljudi.
Kaj porečemo zdaj, ko so zaradi ukrepov vrste še bolj zdesetkane, k maši pa prihajajo le še najbolj pogumni ali najbolj zagreti?
Read more:
Kako ohraniti pozitivno komunikacijo kljub maski na obrazu?
Številni duhovniki že opažajo velik upad vernikov, ki pridejo k maši. Osip po nekaterih župnijah je kar 50-odstoten. Prav tako so na veliki preizkušnji zakonske skupine – nekatere so popolnoma razpadle, druge se sicer še srečujejo, a je parov bistveno manj kot pred epidemijo. V katero smer bo šlo versko življenje družin in posameznikov, če se ljudje bojijo priti k maši in zakramentom, če ne hodijo več na župnijske aktivnosti, kot so srečanja različnih skupin?
Bog ali strah?
Številni verniki, ki so vse življenje redno hodili k maši in zakramentom, so zaradi epidemije to opustili. Take primere najdemo med starejšimi, pa tudi med mlajšimi. V nekaterih primerih gre za previdnost, v drugih strah za lastno zdravje, v nekaterih tudi za komodnost. Ko smo med karanteno ugotovili, kako udobno je sveto mašo spremljati s kavča v svoji dnevni sobi, so nekateri pri tem tudi ostali. Do cerkve se je vendar treba potruditi, ukrepi pa nič kaj ne pripomorejo k temu, da bi se pri maši počutili enako udobno kot doma.
Še verjamemo v Boga, ki nas je odrešil trpljenja in smrti s svojim križem, ali smo nekje na poti strahu za lastno zdravje začeli prakticirati “samoodrešenje”? Je za kristjana dopustno, da vse opravi kar doma, sam, recimo z ogledom svete maše po televiziji, dejanskemu zakramentu evharistije pa se odreče?
Read more:
10 papeževih napotkov, da bomo ozdravljeni virusa, ki je bolj škodljiv kot koronavirus
Zalepljene klopi
Tukaj so zalepljene klopi, strah pred tem, da bi se usedli preblizu komu, ki ni iz naše družine, saj naj bi s tem ogrozili njegovo in svoje zdravje. Kropilniki ob cerkvenih vhodih kar naenkrat niso več mesto, kjer bi se blagoslovili (pokrižali z blagoslovljeno vodo), temveč si tam razkužujemo roke. Zdi se, kot da smo v tem času napeljani na to, da ni ob vstopu v cerkev naša prva misel Bog, da bi pokleknili, se pokrižali in s tem počastili Njegovo hišo, temveč najprej sežemo po razkužilu.
Po nekaterih cerkvah, npr. v Avstriji, so se izziva lotili na drugačen način. V kropilnikih je še vedno blagoslovljena voda, zraven pa je napis, ki pravi, naj vsak vodo uporablja po lastni presoji. Tako ima vernik možnost, da se sam odloči, ali se bo z njo pokrižal ali ne.
Na preizkušnji je naša vera
Številni verniki smo med “lockdownom”, ko so se zaprla vsa vrata, tudi vrata naših cerkva, občutili strah, osamljenost in žalost. Če naj bi nam cerkve nudile zatočišče v naših stiskah, zakramenti pa v moči Svetega Duha opogumljali, da se soočimo s preizkušnjami, kot je karantena nedvomno bila, smo se počutili pri tem popolnoma same.
Želeli bi si, da bi Cerkev znala podati odgovor in konkretno pokazala to, v kar naj bi kristjani verjeli. Da nas je Jezus prišel odrešit smrti in da On presega vse težave, ki nas pestijo v tem življenju. Da tako močno verjamemo v to, da nas nobena stvar ne more ločiti od Njega, tudi karantena in epidemija ne. Da je naše življenje vendarle usmerjeno v tisto, kar še pride, kar nam je po Božji obljubi namenjeno po naši telesni smrti.
Po tem, kar se dogaja v novi realnosti, pa se lahko upravičeno vprašamo, ali smo kristjani v svoji veri kaj drugačni od ostalih ali nas je povsem enako strah, strah predvsem za telesno zdravje, pri čemer naše duševno zdravje in skrb za duhovno ostajata nekje daleč zadaj.
Read more:
Katoliški zdravnik in njegovih pet lekcij koronavirusa
Read more:
10 imen za otroke, rojene (ali spočete) v obdobju koronavirusa
