V najtežjem trenutku svojega življenja je spoznala, da lahko s svojo zgodbo pomaga drugimZuly Sanguino se je rodila brez rok in nog. Otroci so jo v šoli klicali “čudakinja” in se ji neusmiljeno posmehovali.
Samo dejstvo, da se je Zuly rodila brez okončin, je bil za mamo velik šok. Ko je bila deklica stara dve leti, je njen oče storil samomor in ženska je morala sama vzgajati šest otrok. Živeli so v Kolumbiji – državi, kjer invalidi niso mogli računati na nobeno državno podporo.
Read more:
Sošolci so ga klicali Čopek, on pa si je lase puščal s posebnim namenom
Neodvisnost kljub invalidnosti
Mama se je trudila, da bi bila Zuly čim bolj neodvisna. Pokazala ji je, kako se obleči, umiti zobe in pospraviti posteljo, tako da se z zobmi oprime stvari in si pomaga s svojimi “štrclji”. Sprva se je lahko Zuly premikala le, ko jo je nekdo nosil, a sčasoma se je naučila vstati in “hoditi” po svoje. Igrala se je z bratoma in sestrama in kljub navideznim razlikam je v zgodnjem otroštvu delovala srečna.
Pri šestih letih je ugotovila, da je drugačna od ostalih otrok. Vse bolj jo je motilo, da ne more teči s prijatelji in da je izključena iz mnogih dejavnosti. Njena mati ji je zagotovila, da ni treba, da ji invalidnost prepreči uresničevanje ciljev in sanj, a iz dneva v dan je bilo težje verjeti tem besedam.
Read more:
Življenje brez nog in z eno roko: “Nikoli me niso zavijali v vato”
V šoli je bila “čudakinja”
Ko je začela hoditi v šolo, se je skoraj takoj začelo posmehovanje s strani sošolcev. Drugi učenci so jo zaradi njenega videza imenovali “čudakinja”, nekateri so ji celo kradli hrano. Ni imela prijateljev in postopoma se je vedno bolj umikala vase. Tudi menjava šole ni veliko pomagala. “Ko sem spala, sem sanjala, da bom, ko se zbudim, izgledala kot vsi ostali. Mislila sem, da zame ni upanja,” se spominja.
Pri petnajstih se ji je zgodilo nekaj nepredstavljivega, kar je bila kaplja čez rob. Zuly je bila posiljena. Po tem dogodku ni več hotela živeti. Uspela je priti v četrto nadstropje in nameravala skočiti skozi okno.
Read more:
Nick Vujičić: Prav ti si lahko za nekoga čudež
Dajati moč drugim
V zadnjem trenutku jo je našla mati. Že prej je vedela, da trpi, a ni vedela, da je tako obupana. Držala jo je in jo vzela v naročje. Vseskozi je govorila, da bo Zuly nekega dne navdih za druge invalide.
Sprememba se ni zgodila takoj. Nekega dne je prejela povabilo v skupnost lokalne cerkve. Izkazalo se je, da zna zelo dobro svetovati ljudem v težavah in jim zna pomagati kot nihče drug. Njenega prvega javnega nastopa se je udeležilo več kot 400 ljudi. Bila je zelo živčna, a ob strani ji je stala mati, tako kot v vseh težkih trenutkih. “Zelo boleče se je bilo spominjati dogodkov iz preteklosti, zato sem med govorom začela jokati. A takrat je občinstvo začelo ploskati in to mi je dalo moč, da sem nadaljevala,” pravi.
Read more:
Pilotka brez rok, ki dokazuje, da nobena omejitev ni prevelika
Občutek smisla
Stvari so se začele spreminjati na bolje, ko je pri 18 letih končala šolo in se odločila za študij umetnosti. Dejstvo, da nima rok, je ni ustavilo pri ustvarjanju čudovitih slik. Ne le, da slika z ustnicami, tudi druge uči, kako to početi.
Ko je našla svoje strasti in v nečem postala resnično dobra, je začela pridobivati na samozavesti, tudi pri deljenju lastnih izkušenj. Dogovorila se je, da bo nastopila na televiziji. Po oddaji je dobila sporočilo fanta, ki si je želel vzeti življenje, toda njene besede so mu pomagale in odločil se je, da ne bo obupal. Postala sta prijatelja in ostala v stiku.
“Sem dokaz, da vas invalidnost ne sme zadržati. Preživela sem zelo temna obdobja, zdaj pa sem na pravem mestu, pomoč drugim mi je dala smisel,” pravi. Na vprašanje, kakšni so njeni načrti za prihodnost, odgovori, da sanja o odprtju sirotišnice. Za tiste otroke, ki še vedno preživljajo temna obdobja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Read more:
“Če vsak vidi le sebe, bližnjega pa ne, smo kot družba umrli”
Read more:
Najboljše darilo, ki si ga lahko da (novopečena) mama
Read more:
Bog sredi neviht prihaja k nam kot nekdo, ki ga nismo pričakovali kot rešitelja
