Krst ne pomeni konca, ampak začetek!Veliko ljudi dvomi, da je krst za majhne otroke dobra ideja. Verjamejo, da bi bilo bolj smiselno počakati na zavestno izbiro vsakega posameznika. Če tako mislite tudi vi ali pa si želite le malce bolj razumeti, kaj je krst, ste na pravem mestu. Razblinili bomo nekaj mitov o krstu.
Read more:
“Otrok ne bova dala krstiti. Se bodo že sami odločili”
Prva Cerkev ni prakticirala krsta otrok
Napačno. Ni res, da v preteklosti v prvi Cerkvi otrok niso krstili! Bilo je krščenih veliko odraslih in to je tudi danes praksa v krajih, kjer se je ravno začelo oznanjevanje evangelija. Toda običaj krsta otrok je cerkvena tradicija že od nekdaj. Že Apostolska dela (Apd 10,24-48) omenjajo krst celotnih družin, torej – predvidevamo – tudi otrok, ki so v njih prisotni.
Najprej je treba verovati in se šele nato krstiti
Resnično. Krst je zakrament vere. Vendar ni povsem pravilno misliti, da mora oseba doseči vero, preden se da krstiti. Naša vera ni nikoli popolna. Vsi – otroci in odrasli – smo vabljeni, da po krstu svojo vero krepimo. To je smisel Katekizma – za otroke – pa tudi poti rasti vere, ki bo trajala vse življenje in ki smo jo vsi poklicani nenehno obnavljati (KKC, 1254).
Še več: med učinki zakramenta krsta razmišljamo tudi o daru posvečevalne milosti, ki nam omogoča, da verujemo v Boga (KKC, 1266). Povezava med krstom in vero je torej v resnici zelo močna: prav z milostjo, ki smo jo prejeli pri krstu, lahko postanemo sposobni verjeti, upati in ljubiti Boga. Prav s krstom prejmemo luč vere in lahko torej postane svetloba na tem svetu.
Read more:
Zakaj je pomembno krstiti že otroke? Ker lahko odraščajo v varstvu Svetega Duha
Samo starši, ki so verni, krščeni in cerkveno poročeni, lahko dajo krstiti otroka
Napačno. Čeprav je jasno, da je pomembno, da je otrok postavljen v kontekst, v katerem se lahko njegova vera razvija, je res tudi, da starši niso edini, ki so odgovorni za duhovno in versko vzgojo otroka. Prisotnost botrov je pravzaprav odziv na potrebo, da otroka v njegovem življenju spremljajo “trdni in sposobni verniki” (KKC, 1255). Konec koncev je celotna cerkvena skupnost odgovorna za razvoj in ohranjanje milosti, prejete pri krstu. Krst je namreč tudi slavje vse skupnosti.
Read more:
10 pomembnih lastnosti, ki jih morajo imeti krstni botri
Krst je le obredni dogoek, zavezan tradiciji naših staršev
Lahko bi rekli: “Krst je neuporaben, to je le slovesnost dobrodošlice za novorojene.” Napačno. Krst je koristen pa tudi zelo potreben. In njegova “uporabnost” ni vezana na funkcijo, je nujnost za življenje. Sam Gospod pravi, da je krst potreben za zveličanje: “Resnično, resnično, povem ti: če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo” (Jn 3,5).
S krstom se pravzaprav rodi novo bitje, osvobojeno izvirnega greha in združeno s Kristusom. Jezus nas združuje s seboj in nas dela vredne sodelovati pri milosti, ki jo je za nas pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. To je pravzaprav bistveni obred krsta: trojni potop v krstno vodo (ali pogosteje, da je krstna voda trikrat polita na otrokovo glavo).
Potopitev v vodo je pravzaprav simbol pokopa osebe v Kristusovo smrt, iz katere se nato krščena oseba dviga z njim, kot novo bitje (KKC, 1214).
Le združeni s Kristusom, le ko se bomo v njem ponovno rodili, se nam bodo odprla vrata večnosti. Zato to ni le nasvet, ampak je resnično “pereče vabilo” (KKC, 1261) Cerkve, da krsti otroke “kmalu po rojstvu” (KKC, 1250).
Read more:
“Po krstu je neki glas v meni rekel: Zdaj si na varnem”
Krst je prisila staršev za svoje otroke. Pustite jim, da se odločijo sami, ko bodo starejši
Zato je torej bolje opustiti kakršno koli vzgojno in kulturno “vsiljevanje” otrokom: zakaj potem vsiliti kakršen koli življenjski slog? Kakšno moralno pravilo? Ali še več, zakaj vsiliti jezik? Ali ni bolje, da se otrok odloči, kateri jezik želi govoriti, ko odraste? Tako razmišljanje pomeni ne le – in to ni majhna stvar – da je treba razmisliti o vzgojni vlogi staršev, ki imajo vso pravico (in dolžnost!), da svojim otrokom prenašajo tisto, za kar verjamejo, da je lepo, koristno in resnično, ampak tudi, da napačno razumejo smisel krsta. Krst je darilo. In nič nas na to ne spomni bolj kot ravno krst otroka.
Čista blagodejnost milosti odrešenja se na prav poseben način kaže v krstu otrok. (KKC 1250)
Resnica je, da smo vsi kot dojenčki pred neizmerno milostjo odrešenja, ki nam jo daje Bog. Kot novorojenček, ki ob prihodu na svetlobo lahko prejema samo ljubezen in živi samo po zaslugi tistih, ki iz ljubezni skrbijo zanj, tako smo tudi vsi mi: nezasluženo prejmemo ljubezen, ki je nismo zaslužili in samo po milosti postanemo udeleženci božanskega življenja, ki nam je dano.
Krst je najlepši in najveličastnejši od božjih darov. Imenujemo ga dar, milost, maziljenje, razsvetljenje, oblačilo nesmrtnosti, kopel regeneracije, pečat in vse tisto, kar je za nas najbolj dragoceno. Dar, saj se daje tistim, ki ničesar ne nosijo; milost, ker je dana tudi tistim, ki so krivi; Krst, ker je greh pokopan v vodi; maziljenje, ker je sveto in resnično (taki so tisti, ki so maziljeni); razsvetljenje, ker po njem v nas utripa svetloba; oblačilo, ker zakriva našo sramoto; kopel, ker nas opere; pečat, ker nas varuje in je znamenje božjega gospostva. Sveti Gregorij Nazianški, (KKC 1216)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italjanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
