“Vse se me je nekako drugače dotaknilo, dobilo je večjo globino, imelo je drugačen okus kot prej,” o času po odločitvi za duhovništvo pravi letošnji novomašnik Rok Vinko ŽlenderBliža se čas duhovniških posvečenj. Med letošnjimi sedmimi novomašniki je tudi lazarist Rok Vinko Žlender, doma iz Župnije Maribor – Sveta Marija. Pripovedoval nam je o svoji poti do duhovništva, Božjem klicu in idealih duhovniškega poklica.
Read more:
“Tvegal sem vse, da grem za Njim”
Kaj vas je v dobrih 30 letih življenja najbolj oblikovalo? Katere okoliščine, dogodki?
Čez nekaj dni bom star 34, Kristusova leta se torej iztekajo. Od 2013 sem pri lazaristih. To obdobje me je zelo oblikovalo. Pred tem sem končal škofijsko gimnazijo v Mariboru, študiral pravo, bil štiri leta zaposlen – delal sem na sodišču. V času študija sem bil eno leto na izmenjavi v Münchnu. Prvič sem šel od doma, osamosvojil sem se, dobil nov pogled, drugo družbo. Tisto leto je bilo zame zelo dragoceno.
Sicer pa me je gotovo najbolj oblikovala družina. Ne izhajam iz idealne družine, a sem zelo hvaležen za to, kar sem tam prejel. Imam 10 let starejšega brata. Zelo sem bil navezan na stare starše, vsak konec tedna sem šel k njim na kmetijo. Navezan sem bil tudi na gospo, ki je v otroštvu pazila name. Vsakič, ko sem šel v Maribor, sem jo obiskal. To so ljudje, ki so me zelo zaznamovali.
Read more:
Dragi sošolec novomašnik
Prelomnica v mojem življenju pa je gotovo 25. september 2013. Takrat sem kot kandidat prišel k lazaristom. To je zame kot čas pred Kristusom in po njem.
Zakaj je bil tisti 25. september tako prelomen?
Takrat sem res začutil, da me Bog kliče na to pot. Da moramo poskusiti, pa naj bo, kar bo. Pripravljen sem bil tudi na to, da se bom morda kmalu vrnil v Maribor. Vedel pa sem, da po tistem datumu nič ne bo več tako, kot je bilo.
24. septembra 1986 sem bil krščen, 25. septembra 2013 sem prišel sem, 25. januarja 2019 sem naredil večne zaobljube, 25. junija 2019 sem imel diakonsko posvečenje. Nekaj je na tem 25. …
Nadškof Zore je v intervjuju dejal, da duhovnikov ne delajo škofje, ampak jih rodijo družine in vzgojijo župnije. To v vašem primeru drži?
Vse življenje sem bil vpet v župnijo – bil sem ministrant, hodil k verouku, bil član župnijskega pastoralnega sveta, aktiven pri Karitas … To so stvari, ki te oblikujejo. Ne bi pa mogel reči, da sem zaradi teh stvari stopil na to pot.
Zdi se mi, da te mora odločitev za duhovništvo nečesa stati. Jaz sem moral pustiti svoje prejšnje življenje – imel sem stanovanje, službo, avto, prijateljico. Nekaj že prehodiš in ko moraš vse začeti znova, ni preprosto. Prvo leto po vstopu k lazaristom ni bilo preprosto.
Read more:
Dvojčici, ločeni ob rojstvu, sta se znašli v istem samostanu
Kako je bil slišati, morda videti, Božji klic v vašem primeru?
Božji klic je temelj. Vse se me je nekako drugače dotaknilo, dobilo je večjo globino, imelo je drugačen okus kot prej. Pogosteje sem hodil k sveti maši. Določeni odlomki iz Svetega pisma so me nagovarjali drugače.
To je pot. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da se je začela že prej. Še ko sem bil najstnik, sem se ustavljal pri vprašanju smrti, smisla življenja. Kar počnem, mora imeti smisel. Če že hodim k maši, Bog mora biti. Kar tako ne bom hodil v cerkev. Potem sem ugotovil, da Bog je, da me ima rad, da ima načrt zame.
Ko pa vse to ugotoviš, ni težko odgovoriti na klic, ker te to tako prevzame. Če si ti toliko naredil zame, kaj pa lahko jaz storim? Priznam, pravo me nikoli ni izpopolnjevalo. Na teologiji sem študiral z veliko večjim veseljem kot prej. S srcem sem bil pri stvari.
Read more:
Kaj pomeni posvetiti se Jezusovemu in Marijinemu Srcu?
Nekoč sem odkril knjižico iz leta okoli 1940 o posvetitvi Srcu Jezusovemu. Na koncu avtor piše nekako tako: “Ker si se tako lepo posvetil Srcu Jezusovemu, premisli, ali se mu ne bi podaril še tako, da bi razmišljal o posvečenem življenju.” Ni mi dalo miru. Imel sem veliko borb s samim sabo. Ljudje okoli tebe imajo pričakovanja. Vedno poslušamo, da moramo slediti svojemu srcu. Ko pa slediš, si čuden. Toda takrat sem si rekel: Tudi če se vsi obrnejo na glavo, bom šel!
Je pa res, da ko sem šel, so prijatelji skoraj pobirali stave, kdaj se bom vrnil.
Kako drugačna je bila vaša pot do duhovniškega posvečenja, ker ne boste škofijski duhovnik, ampak ste lazarist?
Moje ime je Rok Vinko. Ta Vincencij (po mojem dedku) me spremlja že od rojstva. Sveti Vincencij in lazaristi so me vedno nagovarjali.
Bistvena razlika v pripravi je ta, da oni živijo v semenišču, jaz pa v samostanu. Drugo pa je, da moja formacija traja leto dlje – zaradi noviciata, ki se mu pri nas uradno reče notranje semenišče. Po novem imajo tudi škofijski duhovniki ta “pripravljalni” letnik.
Read more:
Neutrudni duhovnik z Gorenjskega, ki je gradil cerkve in razvijal šolstvo
Pri magistrski nalogi ste preučevali vizijo duhovništva pri sv. Vincenciju Pavelskem, ustanovitelju vašega reda. Kaj vas pri njegovi viziji najbolj navdihuje? Kakšen je po vašem mnenju dober duhovnik?
Vedeti moramo, da je bil Vincencij posvečen že pri 19 letih (leta 1600) in je takrat imel zelo posvetne nagibe – da bo napredoval po hierarhični lestvici v Cerkvi, da bo dobil dobro župnijo, pomagal svojim staršem in bodo vsi od tega nekaj imeli.
Trajalo je 17 let, da je našel pot, ki jo je Bog pripravil zanj. 25. januarja 1617 je pridigal o pomembnosti svete spovedi. Pred tem je spovedal nekoga na smrtni postelji in pretreslo ga je spoznanje, da če se ta človek ne bi spovedal, bi umrl v stanju smrtnega greha.
Read more:
Primorski duhovnik, ki je opravil kar 373.896 spovedi
Rekel bi, da je dober duhovnik nekdo, ki preživlja dovolj časa v spovednici, je na voljo ljudem, da se srečajo z Bogom. Božjega usmiljenja namreč ni brez zakramenta svete spovedi. To se premalo poudarja. Drugo pa je pridiganje, poučevanje. Ti besedi imata morda slab prizvok. A za marsikoga je pridiga edinih nekaj minut v tednu, ko posluša o Bogu. Zato se moramo na pridiganje dobro pripraviti.
Karizma lazaristov je delo z ubogimi – materialno in duhovno ubogimi. Na to odgovarjamo z materialnimi in duhovnimi deli usmiljenja. Naša karizma so tudi misijoni (vsi poznajo Petra Opeko), ljudski misijoni po župnijah ter formacija duhovščine. Imamo nekaj profesorjev, ki predavajo na teološki fakulteti.
Dober duhovnik je po mojem mnenju nekdo, ki moli, ki je človek molitve. To ni samo po sebi umevno.
Biti mora v prvi vrsti duhovnik. Ne, da počne to in ono in duhovništvo pride na vrsto šele na 15. mestu. Ko sem vstopil k lazaristom, sem pustil vse ostalo ob strani.
Read more:
Slovenec, o katerem je Benedikt XVI. dejal, da je povsem prežet z Bogom
V času, odkar ste med lazaristi, so v javnost prišle obtožbe o zlorabah, ki naj bi jih povzročili tudi lazaristi. Kako ste se čisto osebno soočili s tem, da vas ni odvrnilo od duhovništva?
Glede teh informacij se ne morem opredeljevati, ker ne poznam celotne zgodbe. Lahko pa rečem eno: sam osebno v teh sedmih letih nisem imel ene slabe izkušnje z nobenim izmed lazaristov. Kar bi rekel več na to temo, bi bilo od hudega.
Zase vem, zakaj sem tu. Nisem prišel zaradi določenega duhovnika ali zaradi idealizirane slike lazaristov. Zato tudi ne bom odšel, ker bi se mi ta idealizirana podoba zrušila. Ni pa preprosto vseh teh stvari poslušati.
Zdi se mi, da tako lepe karizme, kot jo imamo lazaristi, drugje ni. Res pa je, da je med realnostjo in idealom lahko velik razkorak. Toda najprej moram razčistiti pri sebi, kje sem in koliko mi manjka do ideala. Veliko mi še manjka.
S čim se razvedrite, sprostite?
Imam svoj krog ljudi, prijatelje, s katerimi nisem Rok bogoslovec ali Rok duhovnik, ampak preprosto Rok, kakršnega me poznajo še od prej.
Rad grem v kino, gledam filme, berem, poslušam podkaste, npr. škofa Roberta Barrona, duhovnika Mika Schmitza, kanal Thomistic Institute …
Kakšno Cerkev si želite?
Cerkev je najprej Kristusova. Želim si preprosto, da se mu ne bi izneveril. Da bi – kot pravi Pavel – vero ohranil. Jezus je dejal: “Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?”
Read more:
Česa sem se o resničnem sočutju naučil od sv. Vincencija Pavelskega
Read more:
11 najboljših filmov o posvečenem življenju
Read more:
“Duhovnikov ne dela škof, ampak jih rodijo družine in vzgojijo župnije”
