“Pokonci me spravi misel, da me bo mož vedno nasmejal, ne glede na to, kako zelo grdo gledam”

Ženska ženski – žena, mama in diplomirana medicinska sestra Andreja GerlAndreja Gerl je žena glasbeniku Janu, ki smo ga na Aleteii že predstavili, in mama 15-mesečnemu sinčku Jonu. Julija se jim bo pridružilo še eno detece. Diplomirana medicinska sestra je svojo izpopolnitev in poklicanost našla v svoji službi in magistrskem študiju.

Ljubiteljica slovenščine in pisane besede zadnje čase odkriva svojo ustvarjalnost prek moderne kaligrafije, tipografije in malih preprostih ilustracij. Rada se uči in izobražuje, v prostem času pogleda kak avtovlog, je tiha občudovalka gora, ljubiteljica okusne hrane in dobre glasbe. Pravi, da je gospodinja, ki srajce ne zlika do popolnosti, zato pa brez težav prepleska stanovanje, namontira knjižne police ali zamenja brisalce na avtu.

Read more:
Najboljši način, kako si lahko mame napolnijo baterije

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je vsak začetek dneva idealen, če ga le začnem z zajtrkom. Sama in v miru, ko je jutranji kakav ali kapučino še topel. Še lepše pa je, ko ga začnemo vsi skupaj. Ko se jutranje crkljanje v postelji spremeni v ekipno pripravljanje mize, lahkoten klepet in lovljenje ravnotežja, da dan zastavimo svojemu počutju primerno.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ponavadi je jutranji pogled v ogledalo le bežen, tak, mimogrede. “O, lasje sodelujejo, še zobe si umijem, dodam nekaj maskare in se dan lahko začne.”

Seveda pridejo tudi dnevi, ko so misli težke in utrujene. Takrat je odsev v ogledalu bolj mrk in se mu raje izogibam. Zato so boljši tisti trenutki, ko se dobro počutim v svoji koži in si ob pogledu v ogledalo z veseljem rečem: “Hej, danes si pa res prikupna!”

Read more:
Dovolj ji je bilo materinske neurejenosti in pajkic. Poglejte, kaj je storila!

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Z leti sem spoznala, da s svojo urejenostjo sporočam, kako se počutim v svoji koži. Moja urejenost misli, pomirjenost in sprejemanje lastnega telesa odsevajo mojo zunanjo podobo. Kar nekaj let sem potrebovala, da sem svojo ženstvenost spustila na plano, saj se je v določenem obdobju skrivala za prevelikimi majicami in preširokimi trenirkami. Moral se je zgoditi osebnostni preskok, da sem brez sramu oblekla oprijete hlače ali majico, si dovolila obuti visoke škornje in spoznavati, kateri je tisti slog, ki poudari ali skrije tisto, kar želim. In to so opazili tudi drugi. V odnosih sem bila naenkrat bolj sproščena, začela sem oddajati drugačno energijo.

Sicer pa sem doma rada v trenirki in čisto navadni majici, vendar kljub vsemu vedno poskrbim za nekaj maskare na trepalnicah in počesane lase. Zdi se mi, da si teh 10 minut v jutru vedno lahko podarim brez slabe vesti, pa čeprav v kuhinji divja vihar ali me mož že čaka v avtu.

Read more:
“Urejenost je zame tudi to, da izžarevam optimizem, veselje, radost, smeh …”

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… je to ena krasna rast, ki je zame zelo naravna, nikoli pa ni bila samoumevna! Hkrati je to iskanje ravnovesja, kako ob tem ostajati tudi ženska, žena, medicinska sestra, ustvarjalka … Ker z vsakim otrokom res raste tudi mama, saj v različnih obdobjih spoznavaš svoje speče ali različne pozabljene odtenke občutij, ustvarjalnosti, potrpežljivosti, iznajdljivosti in občudovanja vseh malih zmag, ki ga izkušaš kot nova mama.

5. Kako se ob vseh obveznostih, sinku in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
V tej smeri nama je kot nalašč podarjena milost trenutnega časa, ki sva ga v prvih 14 dneh izkoriščala za aktivno iskanje načinov, kako si posvetiti več najinega skupnega časa.

Ko sem se namreč z letošnjim februarjem po končani porodniški vrnila v službo, je to za naju pomenilo precej viharno obdobje. Srečevala sva se le ob jutrih ali večerih, si izmenjala nekaj napotkov glede opravil in sinčka, potem pa hitela vsak na svoj konec. Kljub temu da sva menila, da situacijo obvladava in odlično krmariva, sva sčasoma začutila, da naju je kaos služb, pregledovanja koledarjev in obveznosti popolnoma posrkal vase. Postala sva vpeta le v vsakdanje delo in skrb za družino. Zato zdaj ponovno zavestno preživljava večere v dvoje – družno bereva knjige v postelji, se stisneva in pogledava kak film, na veliko klepetava pri skupnem zajtrku, včasih imava najbolj produktivne pogovore na dnevnem sprehodu.

Read more:
Vama je zmanjkalo idej za zmenke? Tu jih je nekaj

Z leti sva ugotovila, da najlažje stvari, ki naju v danem trenutku bremenijo, predelava pri daljši vožnji z avtomobilom, ker se lažje soočiva med seboj in se nikamor ne moreva zapreti ali pobegniti. Ne pozabljava niti na redne (glasbene) zmenke v dvoje in dovolj telesne bližine.

6. Pri svojem delu v ambulanti za nujno medicinsko pomoč se gotovo srečujete s težkimi primeri, tudi s smrtjo. Nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Ker v trenutni službi ne hodim na teren, se s smrtjo in s težjimi primeri v zadnjih letih zares nisem srečevala. Je pa zato toliko več srečevanj z drugimi (urgentnimi) bolniki in z njihovimi svojci. Ti se me pogosto dotaknejo na različne, včasih tudi negativne načine.

Na začetku sem pogosto hodila domov polna vtisov, v službi sem se čustveno preveč izčrpala in doma hitela razlagat ves delovni dan. Nato sem se z moževo pomočjo začela zavedati, da sem včasih po prihodu iz službe lahko brez predaha “žuborela” tudi 45 minut. Mož ni prišel do besede, nato pa sem bila preveč izžeta, da bi poslušala več o njegovem dnevu.

Read more:
“Ja, težave in delo nosim domov in sem tečna. Ampak …”

Sčasoma sem se prek izkušenj naučila ločiti delo od družine, kje so moje meje, zmožnosti in količina predajanja bolnikom, v kolikšni meri zmorem prenašati njihovo breme nase. Še pride kak težji dan, ko se zvrsti več zahtevnih bolnikov, ko je celotna ekipa že utrujena, vendar na srečo s tako čudovitimi sodelavci ob koncu izmene še najdemo čas, da si izmenjamo nekaj spodbud, z nekaterimi se vedno lahko tudi pokličemo in predelamo kakšen primer.

Pomembna mi je tudi vožnja domov v tišini, predvsem pa sem hvaležna možu, ki me doma vedno posluša z veliko mero potrpežljivosti in razumevanja ter me ob primernem času vedno nežno ustavi, pomiri ter spodbudi za naprej.

Read more:
Začnite svoj delovni dan s tem psalmom

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Morda bi z vidika ženskosti želela izpostaviti dve, ki sta me v zaznamovali v zadnjem letu. Prva je bila izkušnja napovedanega sproženega poroda. Želela sem si namreč, da bi se moj prvi porod začel spontano, doma in v miru, kjer bi imela dovolj kontrole, ki sem jo v tistem trenutku potrebovala, da bi se porod dogajal v mojem tempu. Ker to žal ni bilo mogoče, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ozavestila dogajanje in da zaradi odločitev, ki sem jih sprejela, moj porod ni bil nič manj naraven, manj vreden in da sem za svojega otroka, ne glede na vse, čudovita mama. Iskala sem potrditev, da je bilo vse storjeno prav.

V povezavi s tem sem po nekaj mesecih porodniškega dopusta, ko je bilo že vse utečeno, vedno več časa porabila za brskanje po socialnih omrežjih. V določenem času so me tako posrkala vase, da sem nenadoma začutila neko potrebo po več “instapozornosti”, naenkrat se mi je zdela krivična odločitev, da svojih otrok ne bova izpostavljala, da moram nujno slediti trendu super “instamamic”, ki nenehno izpostavljajo svoje otroke, so takoj po porodu brez trebuha, uporabljajo izdelke iz petičnih otroških trgovin, imajo popolne fotografije in objave o njihovih čudovitih življenjih.

Read more:
Zakaj bi pravzaprav morali stremeti k nepopolnosti?

To me je pripeljalo tako daleč, da sem začela načrtovati vsako svojo objavo, na poletnem oddihu sem večino časa, ko je otrok spal, premlevala, kakšen tip fotografije in objave potrebujem, da bom postala “zanimiva svetu”, da bom navidezno občudovana, opažena. Jezila sem se na moža, ki je (tudi danes) ustrezno kritičen do mojih objav, večkrat me je vprašal, ali sem določen utrinek dneva res morala objaviti, poskušal mi je nastavljati ogledalo in me opominjati, kako zelo me občudujeta oba s sinčkom.

Nato sem malo pred koncem potovanja ugotovila, da me je to res zapeljalo v čisto napačno smer. Izčrpalo me je do te mere, da sem se na koncu odločila, da se od “instasveta” za nekaj časa poslovim. In odločitev je bila pravi blagoslov. Telo se je spremenilo, pogrešala sem službo in udejstvovanje v tem, kar najbolje znam ter hkrati gradila novo vlogo, na katero sem tako dolgo čakala in si je želela, razvila sem nekaj novih hobijev. V tem času odklopa sem tako spet uspela ozavestiti lastno vrednost in občudovanje same sebe in od meni ljubih.

Read more:
Ste nevoščljivi drugim parom, ker na FB neprestano objavljajo “zaljubljene” fotke?

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
“Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase.” (Mt 6,34)

In misel, da me bo mož vedno nasmejal, ne glede na to, kako zelo grdo gledam.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Božjo bližino že od nekdaj najlažje doživljam prek glasbe in občudovanja narave. Ko sva bila še sama, sem večkrat zavila v ljubljansko frančiškansko cerkev v centru, kjer sem se preprosto “posončila” v Božji navzočnosti. Danes pa poskušam dnevne priprošnje in zahvale izročati na sprehodih, ob hoji v hrib in jih skleniti z večerno molitvijo ter s prepevanjem “angelčka” pred uspavanjem sinčka.

Read more:
4 znamenja, da ste morda duhovno mrtvi

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… smo tako lepe v zavedanju naše edinstvenosti in tega, da smo zmes mnogih talentov, čustev, (super)moči. Kljub vsemu pa se mi zdi lepota ženske predvsem v zavedanju, da smo kljub občutku, da smo včasih same sebi dovolj, brez moških (pa naj bo to mož, najboljši prijatelj, brat, oče …) v našem življenju le polovica. Da jih potrebujemo za svojo rast, kot oni potrebujejo nas. Da smo ustvarjene za to, da imamo svoj pol, ki skupaj z nami ustvarja ravnovesje in tvori celoto te nerazdružljive skupne edinstvenosti.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.