“Dovoliti si poiskati pomoč je vrednota. To, da ostajamo sami s seboj v neki nemoči in počnemo stvari, s katerimi delamo škodo, je neodgovorno,” sta prepričana Lea in Albert MrgoleLea in Albert Mrgole sta psihoterapevta, predavatelja in ustanovitelja Zavoda za izobraževanje, raziskovanje in svetovanje Vezal. Zanimajo ju partnerski odnosi, odnosi v družinah in v poslovnem svetu. Sta avtorja vzgojnih uspešnic Izštekani najstniki in starši, ki štekajo in NAJvodila za NAJstarše.
Poročila sta se 10 mesecev po tem, ko sta se prvič zagledala. Čeprav jima je takrat marsikdo napovedoval, da bosta skupaj zdržala le kakšno leto, bosta letos praznovala 35. obletnico poroke. Priznavata, da so konflikti in nestrinjanja del njunega vsakdana. “Skušava pokazati, da je delo na odnosih nujno potrebno, zato da lahko ostajajo kvalitetni. Noben odnos ne more preživeti sam od sebe,” poudarja Lea. Zakonca sta starša štirih odraslih otrok.
Read more:
Nekaj nasvetov, da naš zakonski odnos med samoizolacijo ne bo preveč trpel
Sta mož in žena, starša, poleg tega pa tudi tesna sodelavca. Praktično ves čas sta skupaj. Kako drug drugemu dajeta prostor, da sta lahko to, kar sta, a da hkrati ostajata povezana?
Albert: Ves čas gre za uglaševanje, ki je zelo prisotno v najinem odnosu. Sploh v tem času sem se zavestno naravnal, da bom v odnos prinašal tisto, kar povezuje, tako kot virusa pa se bom otepal tega, kar onesnažuje odnos. S tem se uglasim že zjutraj, ko se zbudim in zagledam Leo. Imava nekaj ritualov, pijeva kavo in se pogovarjava, načrtujeva dan. Nekaj morava narediti za najine dogodivščine, zgoditi se mora nekaj veselega in humornega, da si dvigneva razpoloženje.
Lea: Imeti družinsko podjetje je umetnost. Z nama zelo sodelujejo tudi otroci. Z leti sva se naučila, da si zelo jasno razdeliva vloge. Oba veva, v čem sva dobra. Pomembno je, da si zaupava, da bo vsak naredil, kar zmore, in sicer do takrat, kot sva se dogovorila. Oziroma bo prišel povedat, če ne bo zmogel.
Read more:
Vas zanima recept za povezanost v zakonu?
V dneh, ko smo doma, so trenja med družinskimi člani večja. Še huje je v tistih družinah, kjer je bilo že prej prisotnega veliko nasilja, zdaj pa se žrtve sploh nimajo kam zateči. Kako si lahko pomagajo?
Albert: Človek ne prizna, da je nasilen. Zato tudi ne vidi, kako trpijo njegovi bližnji. Zelo racionalizira dejanja, reče, da to ni nič takega. Odzivanje na nasilje z enakim nasiljem je najhujše, saj to ustvarja nove rane in nova bojna polja.
Čisto praktično je treba ugotoviti, kaj osebo pomirja in kaj razburja. Pri odzivanju velja načelo, da ne izbiramo tega, kar še bolj razburja. Ene razburi to, da se umakneš, drugi ne prenesejo komentiranja. Takoj se pojavi vprašanje o meji. Eni na postavljanje meje postanejo samo še bolj razdražljivi in je še slabše. Tisti, ki so žrtve, morajo najti točko varnosti, in sicer kjerkoli. Šele iz te točke se lahko odzivajo.
Srečal sem se z zgodbo, ko je moški prišel v partnerski odnos z vzorcem nasilja. Najprej je bil nasilen do partnerke, nato do otrok. Bil je prepričan, da se lahko spravlja nanje, saj je tudi oče mlatil njega. Kar nekaj časa je trajalo, da je ozavestil, kako je jeza uničevalna. Proces spreminjanja vedenja zahteva veliko korakov v čustvenem procesu, da začutijo, kako so bili sami žrtve jeze in nasilja. Šele potem pride naslednji korak, da uspejo razviti empatijo in uvidijo, kaj s svojim vedenjem povzročajo drugim.
Read more:
“Edini jezik, ki sem ga poznal, je bilo nasilje”
Gre za zelo zapleteno dinamiko. Ko nasilno dejanje prijavimo, pride policija in izreče prepoved približevanja. Kaj pa potem? V veliko situacijah je seveda nujna, ker reši tiste, ki res trpijo, a s tem ne pomagamo nasilni osebi.
Lea: Vsak človek v sebi nosi nasilje. Pravljica, da na svetu ni nasilnega človeka, ne drži. Ko me nekdo spravi iz tira, bom najprej postala jezna. Če z jezo ne bom nič dosegla, bom začutila potrebo po tem, da udarim, prizadenem, ponižam, čustveno zlorabim. V odnosih je zelo velikokrat dinamika, da partnerja spodbujata agresivna, nasilna vedenja drug drugega. Recimo Albert nekaj naredi, začnem sikati nazaj, on mi vrne, udarim še bolj in enemu se odpelje. Ne bi rekla, da sva nasilna človeka, ampak se je nasilje zgodilo v najini dinamiki. Ko se to dogaja v odnosu, je zelo veliko možnosti, kaj lahko storimo. Prva je zavedanje svojega deleža v njem.
Imamo pa osebe, ki so poškodovane, ki v vsem vidijo nevarnost, ki morajo imeti občutek, da so najmočnejše, da lahko preživijo. To je druga oblika nasilja. Če živimo s človekom, ki je (p)oškodovan, ki se ga neprestano bojimo, bodisi takrat, ko smo tiho in pri miru kot miške, ali ko se bojimo, da bo na TV napačna slika in jih bomo mi “fasali”, v takem primeru je treba iti na cesto in iskati pomoč. Gre torej za različne oblike, ki jih ne moremo metati v isti koš.
Read more:
Kaj naj storimo, ko nekdo kriči?
Pogosto izpostavljamo fizično nasilje, zapostavljamo in zanemarjamo pa verbalno nasilje, ki tudi ni vidno navzven. Ponekod so stavki, kot so: Ti si nesposoben/na, Nič ne narediš prav, … dnevno prisotni. Kako določiti mejo, kaj je dopustna komunikacija in kaj ne?
Albert: Sam uporabljam pojem zloraba moči. Poniževanje, pritoževanje, grožnje, kaznovanje, primerjanje z drugimi, podkupovanje, sramotenje, ogromno je rušilnih, ubijalskih vedenj, ki so seveda nasilje in zlorabe. Na izbiro imamo, ali se vedemo povezovalno ali rušilno.
Gre za zelo težke poškodbe našega psihičnega aparata in občutka varnosti, če bližnji, ob katerem bi se morali počutiti varno, uporablja taka vedenja do nas. O nasilju bi morali bolj govoriti skozi perspektivo poškodb, ki se zgodijo v mentalnem aparatu za vedno. Znane so raziskave o tem, kako neugodne izkušnje v otroštvu vplivajo na resna obolenja v zrelih letih. Edino ti podatki bodo ljudi ozavestili, da se malo zamislijo, kaj si pravzaprav počnemo.
Lea: Veliko generacij je bilo vzgajanih na tak način: iz tebe nič ne bo; si samo v napoto; bodi raje tiho, da ne boš spet kaj neumnega rekel. To lahko pomeni zelo velike težave z občutkom vrednosti. Ali sem sploh vredna, da dobim partnerja, službo? Po drugi strani pa je ob tem prisoten zelo močan vzorec, kako se vzgaja. Tudi če rečem, da svojim otrokom tega nikoli ne bom rekla, mi ob spontanih odzivih to vedno uhaja. So stvari, ki jih zelo težko popravimo. Najina knjiga Naj vodila za naj starše pelje starše prav skozi te vzorce in jim daje možnost, da sami pri sebi popravijo te zapise in da najdejo nove odgovore, kako lahko otroku nekaj sporočijo na način, da bo začutil smisel, da se potrudi, da bo verjel, da zmore in da lahko v življenju nekaj doseže.
Read more:
“Konflikt nastane, ker se ‘imamo dost’ in tega ne znamo pravočasno ali na miren način sporočiti”
Kako pa odreagirati, ko že izrečemo nekaj, kar ni bilo prav?
Albert: Naučil sem se, da lahko vsako stvar popraviš. Tudi če ti nekaj “zleti”, lahko to ujameš in rečeš: ko sem to rekel, nisem bil najbolj pri sebi, ni bilo prav. Brez časovne omejitve, nobenega izgovora ni.
Lea: Ko nama najini odrasli otroci kdaj razlagajo kakšne svoje otroške zgodbe, ki so povezane z bolečino, rečem: to, kar sem naredila, ni bilo prav. Takrat nisem znala drugače, pojma nisem imela, kaj lahko povzročim s tem, kar sem rekla in naredila, ampak danes ti lahko povem, da ni bilo namenjeno tebi, ampak je bilo rečeno iz moje šibkosti, slabosti.
Read more:
4 razlogi, zakaj se je otrokom vredno opravičiti
Osebe, ki so v vlogi nasilnežev, največkrat notranje trpijo in svoj bes, nemoč, nerazrešene stiske v obliki udarcev in/ali poniževanja prenašajo na svoje bližnje. Kateri so najbolj pogosti razlogi, da svoje trpljenje izražajo na tak nedopusten način? Kako razumeti njihova dejanja?
Albert: Zgodi se nekaj, kar spremeni občutek njihovega notranjega ravnotežja, navadno v smeri zmanjšanja občutka varnosti. Oseba izgubi občutek, da bi nekaj zmogla in obvladala. Pred reakcijo so torej vedno neki občutki nemoči. Reševanje ali pa razumevanje nasilnega vedenja mora iti časovno nazaj, v smeri, kaj je pripeljalo do agresivnih občutkov in vedenj.
Dejanje večinoma obžalujejo. Da dejanje ni bilo pravilno, itak že vejo. Ne razumejo pa, kaj se je ob tem dogajalo v njih. Prva stvar je zavedati se, kaj se dogaja v mojem telesu. Najprej moramo vklopiti zavedanje, da smo jezni. Znana je formula: poimenujem – obvladujem. Šele po zavedanju občutka jeze lahko vklopimo miselna navodila. Zelo pomaga usmeritev, da je jeza zmeraj izraz nemoči. Jezen sem, ker … (mu ne morem dopovedati, me ne sliši, nimam vpliva, …). Ko ljudje začnejo obvladovati to, so že osredotočeni nase. Ponavadi vsi rečejo: ti si me razjezil, zaradi tebe sem storil to in to. Ampak jeza je moje čustvo, moram jo imeti pod nadzorom, da lahko naredim spremembo.
Read more:
Opravičujete napake svoje nasilne simpatije? Nikar!
Lea: To, da do nekoga, ki je jezen in nasilen, razvijemo empatijo, je prvi korak k zdravljenju te osebe. Ko obsojamo, ko napadamo te ljudi nazaj, v bistvu samo povečujemo možnost nasilja.
Ni si sramotno poiskati pomoči, če je nekomu težko in če vidi, da vpliva na svojo okolico tako, da se ga bojijo. Kot terapevtka cenim ljudi, ki zberejo odgovornost, pogum, da se soočijo sami s sabo, pokličejo in rečejo: imam stisko, potrebujem pomoč.
Albert: Nasilja seveda ne odobravamo. Postaviti moramo mejo. Ne ena in ne druga skrajnost nista rešitev. Nekje vmes je navezanost – ker mi je mar za ta odnos, ker mi je mar za otroke, mar za druge. Nasilni ljudje navadno tudi do sebe nimajo empatije. Tu je še veliko drugih razsežnosti, ki so pogoj, da sploh lahko pridemo do stika in da se učinkovito lotimo sprememb.
Read more:
Javno kritizirate svojega zakonca? Veste, da je to nasilje?
Tudi če smo priče nasilju v neposredni bližini, se neradi odzovemo, ker “se nas to ne tiče” in menimo, da bi se tako preveč vpletli v intimne družinske odnose drugih. Gre tu za pomanjkanje empatije? Lahko v takem primeru odreagiramo še na drugačen način?
Albert: Gre za neprijetne stvari, ki so bolj stvar osebne etike. Ali naj jih pustim in se ne vtikam, oz. če jim bom kaj rekel, mi bodo rekli, naj se brigam zase? Ali vidim, da so ogroženi otroci, ki si ne morejo pomagati, nimajo sogovornika? Sem jaz lahko tisti, ki pomaga, ali samo še dodatno razburim situacijo?
Lea: Kako mi doživljamo nasilje, je zelo povezano z našimi otroškimi zgodbami. Če so nekoga tepli in bo na cesti videl človeka, ki bo zamahnil proti otroku, se mu lahko odpelje in reče: “Poglej ga, nasilen je.” Ko bom to videla jaz, bom rekla: “Nemočen je in ne ve, kaj lahko naredi.” Nekdo drug bo šel tja in bo človeka udaril. Zato je treba pri situacijah, ki nas razburijo, najprej sebe vprašati, kje se mene to dotika, kaj se z mano dogaja. Biti moram v stiku s sabo, svoj nasilen del moram imeti “pošlihtan”.
Albert: Seveda so situacije, ki so ekstremne. Če vsak dan poslušamo prepire pri sosedih, kjer je neizpodbitno, da se izvaja nasilje nad nekom drugim in da je ta nemočen, preprosto moramo posredovati. To so verjetno najbolj ekstremne zgodbe, ko rečejo: vsi so vedeli, a nihče ni nič naredil.
Read more:
Kako zaznati prve znake nasilja v zvezi?
Pogosto imajo v vlogi nasilnežev večjo vlogo moški, verjetno zaradi fizične moči, a je ponekod tudi obratno, ko ženske ustrahujejo in se izživljajo nad moškimi. Kaj je razlog, da je to še vedno prezrta tema?
Albert: Moški so navadno tiho in se umaknejo. Morda je razlog ta, da niso kaj veliko prisotni v vzgojnih debatah in jih ni na forumih. Tu so v glavnem ženske, ki se imajo za eksperte, a težava je v tem, da ne vidijo svojega ravnanja in je jasno, da o tem ne bodo govorile.
Lea: Moški v takih primerih ne samo, da se umaknejo, ampak ugasnejo. Svojemu prijatelju za šankom ne bodo povedali, da jih je ženska tepla. Ženske pa se družimo med sabo in o tem govorimo. O tem se ne govori, ker moški ne govorijo. To je povezano s tem, da so bili moški – predvsem v naših generacijah – vzgajani v sramu. Ne moreš govoriti o nečem, česar se sramuješ.
Albert: Prvi korak v takih zamolčanih temah je, da se tako temo naslovi. Te zlorabe moči je tam, kjer imajo mame dominantno vlogo, zelo veliko. Sploh pri vzgoji.
Read more:
Ste siti tega, da vam drugi “solijo pamet”?
Read more:
Martin Golob v karanteni zasut s pismi, prispejo tudi kisle kumarice in marmelada
Read more:
Ker ne moremo k šmarnicam, bodo šmarnice prišle k nam!
