Delo doma, na kmetiji, je lahko privilegij, hkrati pa tudi preizkušnja tako za zakonca, kot za družinoNina in Toni Kukenberger prihajata iz Gorenjih Ponikev pri Trebnjem. Nina je magistra farmacije, zaposlena v lekarni in končuje specializacijo iz klinične farmacije, Toni pa je pred devetimi leti, star 23 let, prevzel domačo kmetijo in leta 2016 za svoje delo prejel tudi naziv inovativni mladi kmet.
Poročila sta se pred sedmimi leti, prav toliko let pa sta bila pred poroko tudi par. Po poroki sta najprej dobila sina Davida (5 let), nato še hčer Nežo (3 leta). Septembra pa pričakujejo tretjega družinskega člana. Če jih boste obiskali na njihovi ekološki kmetiji, kjer je tudi sirarna, vas bodo tam pričakale kar štiri generacije. Skupno življenje razširjene družine je svojevrsten izziv, kjer ni prostora za neiskrenost in nepotrpežljivost, vsekakor pa ima tudi svoje prednosti.
Poznata se pravzaprav že od malih nog, par pa sta postala v najstniških letih. Na kateri točki vajine zveze sta ugotovila, da sta prava eden za drugega? Da je zaljubljenost prerasla v ljubezen?
Toni: Mene je (po moško) zaljubljenost držala precej dolgo – več let. Pred poroko sva bila skupaj sedem let. Težko rečem, da sem se na neki točki kar odločil, da je to to. Bolj bi rekel, da sem to “predelal” že prej. Nina mi je bila všeč, bila je prijazna, bila je verna, rada je imela glasbo in imela je zelo podobne vrednote, kot sem jih imel jaz. To je bilo takrat zame čisto sistematično dovolj, da sem vedel, da je “primerna” zame. 😊 S tem se zato nisem več obremenjeval.
Nina: Težko je reči. Še vedno se morava truditi, da sva “prava” drug za drugega. Pri meni je bilo ključno za odločitev za poroko (poleg podobnih vrednot) še to, da sem si ga lahko predstavljala kot očeta najinih otrok. In nisem se zmotila. 😊
Read more:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
Kako pa je potem prišla odločitev za poroko? Je bilo to nekaj samoumevnega?
Toni: Meni je bilo. Pred poroko sva bila zelo dolgo skupaj, zato sem si zelo želel, da bi se čim prej poročila. Preprosto sem hotel, da bi bila skupaj tudi fizično. Predvsem zadnji dve leti Nininega študija, ko je bila ona še v Ljubljani, mi je bilo zelo naporno, ko se ves teden nisva videla. Nikoli sploh nisem razmišljal, da se ne bi poročil, to mi je bilo povsem logično. Tako sem bil vzgojen in ker sva z Nino tudi med študijem imela precej stika s podobno mislečimi, nikoli nisem spremenil pogleda na poroko.
Nina: Že kmalu po začetku najine skupne poti sva se začela pogovarjati o poroki kot o logičnem nadaljevanju najine zveze. Tako da ja, bilo je samoumevno.
Read more:
Preden sta šla na zmenek, je morala v delavnici še kaj pobrusiti
Kmalu po poroki sta si ustvarila družino. Katere so glavne vrednote v vaši družini, ki jih želita posredovati tudi vajinim otrokom?
Toni: Trudiva se, da živiva odgovorno in to učiva tudi najina otroka. Zelo pomembna nama je vera. Vsak dan z otrokoma zvečer zapojemo in zmolimo, preden gremo spat. Poleg tega tudi pojeva v cerkvenem zboru, k maši gremo vsako nedeljo. To je brezpogojno, kljub temu da so predvsem pri Davidu (5 let) skoraj vedno drugi interesi. Pri tem bova vztrajala. Seveda nama je zelo pomembna vrednota družina. Da skrbimo drug za drugega, se spoštujemo in si tudi pokažemo, da se imamo radi.
Nina: Vključujeva jih v skoraj vsa domača opravila. Oba rada pomagata pri lepljenju kakšnih nalepk v sirarni, rada delata na vrtu, … Pomembno se nama zdi, da ju učiva spoštljivega odnosa do narave. Meni je pomemben tudi red, čeprav se to trenutno včasih ne vidi, tako da od njiju zahtevava, da za sabo v okviru svojih zmožnosti tudi pospravita.
Toni: Vključena sva tudi v DiŽ-evo zakonsko skupino. Vsako leto obiščeva en vikend seminar za zakonce, sama – brez otrok. S tem jima želiva pokazati, da je zakon nekaj zelo lepega in želiva, da bi tudi onadva imela to za eno največjih vrednot.
Pod isto streho živite kar štiri generacije. Kaj mora biti po vajinem mnenju temelj dobrih medsebojnih odnosov pri skupnem življenju razširjene družine?
Toni: Če želiš živeti skupaj, je zelo pomembno, da si iskren. Pometanje problemov pod preprogo jih nikoli ne reši. Pa ne trdim, da si pri nas vse takoj povemo. Nikakor pa ni prostora za zamere in škodoželjnost. Če pride do tega, se vse ustavi.
Nina: Tonijevi starši nama velikokrat priskočijo na pomoč pri varstvu otrok, kar je velika prednost. Na primer ko greva na zakonsko skupino, pevske vaje, … Tako ju ni treba nikamor voziti. Poleg tega pa tudi brezpogojno pomagata pri delu na kmetiji, brez tega preprosto ne bi šlo.
Na kratko: veliko prilagajanja in potrpežljivosti je potrebno na vseh straneh.
Read more:
8 stvari, ki jih nikoli ne smete narediti, če ste tašča
Toni, že zelo mladi ste prevzeli domačo kmetijo. Delo doma je po eni strani lahko prednost, po drugi pa tudi breme, saj smo vedno bolj nagnjeni k temu, da se ne znamo ustaviti in kar delamo in delamo. Kakšna je pri vas ta samokontrola – da ne delate preveč?
Delo doma je res lahko velik privilegij. Če je treba, lahko tudi samo za par minut pridem pogledat Nino in otroka. Bolj fleksibilen si, saj ne izgubljaš časa za vožnjo.
Po drugi strani pa je res pomembno, da si postaviš zadeve v prave “predale”. Jaz temu rečem, da je treba ločiti med tem, kaj je sredstvo in kaj cilj. Nikoli mi ni bil cilj to, da bom nekaj superiornega dosegel. Delo je seveda vrednota, ampak je še vedno le sredstvo. Cilj sta družina in zakon. Pa nikakor ne želim idealizirati, da mi to vedno uspeva. Ravno v tem času je zelo naporno, ker res veliko delam. Poleg spremembe v dinamiki dela zaradi ustavitve dela šol, s katerimi smo imeli nezanemarljiv delež posla, smo uvedli še spletno trgovino, njena vzpostavitev nam je vzela zelo veliko časa. In jasno je v takih časih zakon še toliko bolj na preizkušnji.
Na Nini je večji del bremena ukvarjanja z otroki, kar je v nosečnosti še posebej naporno. Jo pa moram pohvaliti, da, glede na to, koliko sem odsoten, sploh ne tarna preveč. 😊 Pogosto mi tudi pomaga s kakšno idejo, ki jo kar strese iz rokava. Sam se z neko zadevo lahko že dolgo ukvarjam in ne vem, kako bi se je lotil, ko povem njej, pa mi ona čisto preprosto reče: Zakaj pa ne narediš tako?
Kako pa vi, Nina, doživljate in spremljate njegovo delo?
Moj najljubši letni čas je zima, ker takrat zunaj ni toliko dela in je Toni več z nami. Zares – včasih je psihično zelo naporno, sploh ko se kaj zakomplicira, ko se načrti spremenijo v zadnjem trenutku, ko bi rad, da stvari potekajo drugače, pa nimaš vpliva …
Včasih sem tečna in sitnarim, včasih mi uspe z dobro voljo. Sem pa zelo ponosna na Tonija, na to, kar je že dosegel, na njegovo delo, vizijo za naprej. Pomagam, kolikor znam in kolikor zmorem. Včasih več, včasih manj.
Read more:
6 korakov, kako moškemu izkazati spoštovanje
Kot sta omenila, obiskujeta tudi zakonsko skupino. Kaj menita, da je ključno, kar zakonska skupina daje zakoncema?
Skupina nama je velika vzpodbuda za delo na odnosu. S temami, s katerimi se ukvarjamo, pa bi se moral ukvarjati prav vsak zakonski par. Zelo kmalu (če tega nisi vedel že prej) ugotoviš, da imamo vsi zelo podobne težave. Tudi to je pomembno, da veš, ker drugače lahko hitro najdeš vzroke, ki so “pretežki”, da bi jih popravil, in pustiš, da odnos propade. Tega je v naši družbi zelo veliko.
Če se začneš še malo ukvarjati s psihologijo, pa ti psihoterapevti povejo, da je največji strah otrok ta, da bosta šla starša narazen. Zato je zelo jasno, kaj bi moral biti glavni cilj vseh zakonskih parov: Biti srečno poročen! Pa ne samo zaradi otrok. Tudi zaradi zakoncev. In zakonska skupina je čudovito okolje, ki nama pomaga spoznavati in vzdrževati to védenje.
Kako med delovnimi obveznostmi, ki jih na kmetiji ni malo, poleg tega pa sta dejavna tudi na drugih področjih, urejata in ohranjata trdne zakonske vezi?
Zavestno si vzameva čas. So obdobja, ko je to težje, in obdobja, ko je to lažje. Sploh zdaj, ko imava otroke, je čez dan zelo redko priložnost, da se kaj sama pogovoriva.
Zelo se trudiva (to nalogo imamo tudi pri zakonski skupini), da si vsak mesec vzameva čas za zmenek. To je zelo pomembna oblika poglabljanja odnosa, saj pomaga vzdrževati romantiko, ki jo vsak par potrebuje.
Poleg tega se trudiva, da v najino življenje čim manj spuščava razne nepotrebne motilce (tehnologija, TV, slabe navade itd.). Televizije sploh nimava. Telefoni so sicer danes zelo mamljiva skušnjava, ki pa jo tudi poskušava (in to je treba početi zelo zavestno) minimalizirati. V bistvu se nama zdi, da je čas, ki si ga posvetiva v smislu nedeljene pozornosti in iskrenega pogovora, eden najmočnejših elementov, ki nama pomaga ostati povezana.
Read more:
6 korakov, kako ženi izkazati ljubezen
Read more:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Trenutno se nahajamo v zelo drugačnem in težkem obdobju. V mislih imam seveda koronavirus, karanteno. Kako ga doživljata? Verjetno je to za vaju in še posebej za vaše delo na kmetiji poseben izziv?
V tem času smo vsi doma, Nina je večino časa z otrokoma, jaz pa imam trenutno precej povečan obseg dela. Še pomlad se je začela in s tem več dela zunaj. Potrebne je več organizacije, predvsem prvi teden je bilo pri vseh tudi veliko improvizacije. Recimo, da smo zdaj ujeli ritem.
Ko so mnogi nakupovali zaloge živil za obdobje karantene, smo se začeli bolj zavedati pomena pridelave lokalne hrane. Kaj bi morali kot družba in država storiti, da bomo znali ohraniti tradicionalno slovensko kmetijstvo in pridelavo kakovostne in zdrave prehrane?
Bojim se, da bo ta fama o samooskrbi predvsem politična zgodbica. Žalostno je, da se o samooskrbi ves čas govori, naredi pa zelo malo. O tem bi lahko dolgo razglabljali, saj je v našem kmetijstvu toliko problemov, da je uspešnih kmetij žal precej malo. Uspešnih v smislu, da ohranjajo pridelavo hrane, obenem pa imajo tudi dostojen dohodek.
Čez palec rečeno je pri nas prek 90 odstotkov kmetij, ki v finančnem smislu delajo čisto izgubo, medtem ko jih družba vidi kot izkoriščevalce državnega denarja. In s tem se sploh nihče ne ukvarja. Če to izrečeš, je to že skoraj bogokletje. Prek proračuna se v kmetijstvo prelije veliko denarja, ampak ga daleč preveč konča na projektih, ki so sami sebi namen, ali pa v megalomanskem državnem aparatu. Za veliko porabo denarja smo pa potem krivi kmetje, ker dobimo subvencije in podpore.
Če želimo kot družba in država kaj storiti za to, da bomo imeli spodobno samooskrbo in hrano pridelovali na trajnostni način, je treba javno povedati, da “zrezek prej smrdi, kot na krožniku diši” (če hočemo jesti meso in živalske proizvode, je neizogibna tudi pridelava gnoja, gnojevke itd.), da “hrana ne zraste v trgovini” in da kmet, ki je kupil nov stroj (pa ne govorim, da je to vedno upravičeno), ta stroj rabi za delo in ne za prestiž.
Poiščimo hrano, ki se prideluje čim bližje nas, in izberimo izdelke, ki so res dobri. Tako bo tudi trg poskrbel, da bo dobrih izdelkov čedalje več. Vlagajmo denar v zdravo in sezonsko, lokalno hrano namesto v avtomobile. Začeti zdravo jesti takrat, ko zboliš, je krepko prepozno.
Read more:
Zgodilo se je nenadoma, “bolelo me je, kot bi me nekdo razsekal na tisoč delov”
Read more:
Zakonca, ki navdušujeta s svojo zgodbo z 9 otroki na zemlji in 5 v nebesih
Read more:
“Včasih v šali rečem, da je nenavadno, če zakonca laže združita spolne organe kot pa denarnici”
