Pot, ki je imela bolj viteški kot pa religiozni značajUlrik II., grof in knez Celjski, se je rodil 16. februarja 1406 v Celju očetu Frideriku II. grofu Celjskemu (1379–1454) in Elizabeti grofici Modruški (1373–1422/23). Ulrik II. je bil vnuk najslavnejšega predstavnika celjskih grofov, Hermana II. (1361–1435), in obenem tudi zadnji moški potomec slavne celjske rodbine.
Read more:
Se je velikan krščanstva rodil na ozemlju današnje Slovenije?
Za pot si je izposodil denar
Romanja oziroma potovanja v daljne dežele zahtevajo precejšnja finančna sredstva; tako je bilo že v preteklosti. Kot ugotavlja dr. Ferdo Gestrin, so bila v Ulrikovem času romanja v Jeruzalem in Compostelo med najdražjimi.
Celotno potovanje ga je menda stalo 37.000 zlatnikov; domnevajo, da je moral na poti vzdrževati zagotovo več kot 100 ljudi, za kar je potreboval enormna materialna sredstva, ki sta mu jih posodila oče Friderik II. in Ulrikova teta, ogrska kraljica Barbara.
Read more:
Skrivnostni Slovenec, ki je imel v lasti eno najpomembnejših zbirk
Veliko spremstvo
Ulrik se je na romanje odpravil bodisi novembra 1429 po sklenitvi zadolžnice bodisi šele februarja 1430, ko mu je denar nakazala teta Barbara. Na poti se je z velikim spremstvom vitezov in ščitonoscev ustavil pri aragonskem kralju Alfonzu V. Velikodušnem (1416–1458).
Če se je na pot odpravil že novembra 1429, je do aragonskega dvora potoval štiri mesece. Ulrikovo romanje v Galicijo je zabeleženo tudi v kroniki kastiljskih kraljev. Po tem zapisu je Ulrika spremljalo kar 60 konjenikov.
Na dvor kastiljskega kralja Janeza II. (1405–1454) je prišel med velikonočnimi prazniki. Prav na veliko noč (16. aprila 1430) je bil gost kralja, ki naj bi ga prijazno sprejel in mu izkazal velike časti, saj je bil Ulrik “velik nemški gospod, nečak cesarja Sigismunda”. Na kraljevem dvoru naj bi Ulrik ostal 12 dni. Po odhodu s kastiljskega dvora se je končno napotil v Santiago, kamor je prispel v sredini meseca maja 1430.
Read more:
To so avstrijska mesta, ki imajo slovenske korenine
Romanje v zimskem času
Glede na to, da se je na romanje odpravil v zimskem času, je moral izbrati primerno pot, ki je niso oteževale prevelike ovire in na kateri niso pretile velike nevarnosti oziroma vremenske nevšečnosti. Edina primerna pot naj bi tako vodila čez Goriško, severno Italijo in nato po sredozemski obali južne Francije.
Dr. Voje ne izključuje niti možnosti, da je Ulrik v kakem italijanskem ali francoskem pristanišču najel ladjo, da bi na ta način hitreje prišel do španske obale, saj naj bi šel celo v Granado, ki je bila v tistem času še v arabskih rokah.
Read more:
9 znanih osebnosti, ki so poromale na Camino v Santiago
Zanimiva spokorna zaobljuba
Ker naj bi Ulrik svoje romanje utemeljeval kot viteško potovanje, nekateri zgodovinarji trdijo, da naj bi imela ta njegova pot bolj viteški kot pa religiozni značaj. Kljub temu naj bi šlo za spokorno romanje, saj naj bi se zaobljubil, da ne bo vzel ničesar od nobenega princa na svetu.
Ena izmed domnev pravi, da naj bi ga na pot poslal ded Herman II., ki je želel izpolniti neznano zaobljubo: Ulrika naj bi težil greh umora Veronike Deseniške († 1425), druge žene njegovega očeta.
Potovanje je imelo vsekakor tudi političen značaj, saj naj bi Herman II. Ulrika določil za svojega naslednika. Na ta način bi Celjan lažje navezal stik tudi z bolj oddaljenimi vplivnimi rodbinami, kakršnim sta načelovala aragonski in kastiljski kralj. Tega sicer ni moč dokazati, ne bi bilo pa nič nenavadnega.
Prispevek lahko v celoti preberete v tiskani izdaji revije SLO, slovenski zgodovinski magazin. Prelistajte revijo.
Read more:
Ljubljanski gasilci slavnostno zaploskali zdravstvenim delavcem
Read more:
Ko vse to mine, bomo lahko bolj cenili stvari, ki jih prej nismo opazili
Read more:
Velika noč, kakršne še ni bilo. Škofje podali natančna navodila
