Cerkve prazne, “pri maši” pa več ljudi kot prej. Kako je to mogoče?

“Odzivi so zelo lepi, občutek imam, da mašo spremlja več župljanov kot sicer ob delavnikih. Občinstvo je širše. Pomembno je, da imajo možnost za mašo domači župljani, veseli pa smo tudi drugih. Če smo bili kdaj do družabnih omrežij kritični, so nam zdaj omogočila, da vzpostavimo občestvo.

V zadnjih dneh, tednih se je za prenose odločilo mnogo novih duhovnikov. Na začetku karantene nas je bila le peščica. Tudi tako se gradi domača Cerkev. Če se ob prenosu maše zbere vsa družina, je to vsekakor zelo spodbudno. Tako lahko še bolje razumemo, da je ponekod po svetu, kjer ni bilo duhovnikov, na primer na Japonskem ali Kosovu, Cerkev več stoletij preživela le s pomočjo družin.”

“Pobudo za prenose so dali moji laični sodelavci in mladi. Z odzivom smo zelo zadovoljni. Pri maši se nas ‘zbira’ več kot sicer. Tovrstni prenosi nas povezujejo. V naši župniji, ki je nekako ‘ekipna’, imamo že tako ali tako navado, da ljudje dejavno sodelujejo pri maši. Zdaj pošiljajo tudi avdioposnetke z razmišljanji, kakršnih sam nikoli ne bi mogel povedati. Ljudje so navdušeni, bogatimo drug drugega. Čutimo se povezani kot bratje in sestre, čeprav jaz gledam v kamero, ljudje pa sedijo na kavču. To nas duhovno povezuje. Skupaj molimo in se zahvaljujemo, čeprav smo raztreščeni.”

“Ko mašujem prek kamere, je enako, kot bi lizal sladoled skozi izložbo slaščičarne. Nekaj je, enako pa ni. Kot da bi dva šla na kavo prek telefona. Vem pa, da moč Božje besede deluje in tolaži, nagovarja ljudi tudi prek spleta. Zakramentalnost pride do njih na poseben način. Odziv je vrhunski, gledanost zelo velika. Številni mi kot odziv na te maše pošiljajo pošto, spodbude, zahvale.

“Ta položaj je malo čuden. Nismo navajeni maševati pred praznimi stoli. Maša je dejanje občestva, skupnosti, ne pa samotno dejanje. To mi je odprlo nov vidik. Ponavadi smo duhovniki vajeni, da pridejo ljudje k nam. Poveš, kdaj je maša, in pač pridejo v cerkev. Zdaj jih moramo poiskati mi. Ugotavljamo, da naše poslanstvo ni, da le ‘čakamo’, ampak da dejavno iščemo pot do človeka, služimo, iščemo stike z ljudmi.

Župljani so spletnih prenosov zelo veseli, sploh starejši, ki se že tako ali tako počutijo bolj osamljene. Prenose nestrpno pričakujejo. Zato so bili precej žalostni, ko se nam je enkrat nekaj ponesrečilo in je maša trajala le nekaj minut.”