Anketa med zdravstvenimi delavci, ki so tu za nas … zato ostanimo doma zanjeDa zdravstveno osebje v času epidemije koronavirusa dela v nevarnih in rizičnih razmerah, ni treba posebej poudarjati. Iz Italije, ki je žarišče virusa v Evropi, že več tednov prihajajo zaskrbljujoče informacije tudi o stanju zdravstvenih delavcev, ki so na koncu svojih moči, a ostajajo predani svojemu delu – reševanju človeških življenj. Tudi v Sloveniji se zdravstveni delavci iz dneva v dan spopadajo z novimi ukrepi, s pomanjkanjem zaščitne opreme in nenazadnje, s širjenjem virusa.
Naj bodo vsem nam v razmislek spodnje besede slovenskih zdravstvenih delavcev, ki smo jih povprašali, kako se spopadajo z nastalo situacijo.
Read more:
Našli smo odlično zdravilo proti strahu pred koronavirusom!
Našim sogovornikom smo zastavili ta vprašanja:
1. Ves čas ste na razpolago ljudem in še boste, hkrati pa je znanost ob tem virusu še nemočna. Kako se ob tem počutite kot zdravnik/medicinska sestra? Kaj vam je najtežje?
2. Kako premagujete strah zaradi negotovosti, kako se bodo razmere razvijale?
3. Veliko ljudi se boji, da bi morebitno okužbo prenesli na svoje družinske člane. Kako ste v teh dneh prilagodili družinsko življenje?
Rem Marič, specializant družinske medicine
1. Počutim se negotovo. Navodila pristojnih se spreminjajo iz dneva v dan oziroma celo iz ure v uro. To samo po sebi niti ni sporno, vendar smo določene stvari izvedeli pred uradnimi navodili, in to iz medijev ter novinarskih konferenc. Če mi delamo nekaj, pristojni organi v javnost ob tem dajejo drugačne informacije, to vzbudi nezaupanje, kar nam še dodatno otežuje delo. Poleg negotovosti tudi zdravstveni delavci občutimo strah, saj ne vemo, kaj naj pričakujemo. Kljub temu ostajamo optimisti.
Najtežje, bolje rečeno največji izziv mi je, poleg vsega običajnega dela, mirno in zavzeto odgovarjati na vse telefonske klice. Največ jih je posledica tesnobe ob trenutnem ozračju in vsi simptomi akutnih respiratornih infektov oziroma prehlada (ki ni posledica okužbe s Covid-19) se dojemajo kot mnogo hujši, kot so v resnici. Seveda je tak odziv in strah čisto človeški in pričakovan. Ob urah in urah takih pogovorov je težko ostati potrpežljiv. S kolegi se med seboj opozarjamo ter skupaj trudimo, da ostanemo strpni in upam, da ljudje to opazijo.
2. Strah premagujemo skupaj. Tako kot je zadnja leta trend, je najkrajšo spet potegnil primarni nivo (storitve v okviru zdravstvenih domov, op. a.), ki je že pred Covid-19 visel na nitki. Ko se kljub krizi združimo in smo drug drugemu v oporo, je strah lažje premagati, zato bi rad izrazil hvaležnost vsem članom kolektiva.
Bolj me je strah obdobja po epidemiji. Dragi sodržavljani, primarni nivo spet izgoreva za vas in je vedno na vaši strani. Bodite tudi vi na naši, ko bo krize konec, in nam pomagajte, ko bomo opozarjali, da so potrebne spremembe, saj zaradi obsega dela spet ne bo časa za proteste in stavke.
Read more:
Koronavirus ‒ grožnja, ki nam odpira oči, da je naše življenje dar
3. Oba z ženo delava v zdravstvu. Ko nisva v službi, sva doma oziroma na samem v naravi. Hodiva samo v trgovino z živili, sproti enkrat na teden in ne kupujeva na zalogo iz solidarnosti do tistih, ki si nakupa za daljše obdobje ne morejo privoščiti. V trgovino gre vedno samo eden, in to v času, ko meniva, da ne bo gneče.
Polona Rudolf, specialistka družinske medicine
1. Ta virus je res postavil stvari na glavo. Ko že misliš, da stroka veliko večino bolezni pozna, jih zna zelo dobro zdraviti in da je za bolnike dobro poskrbljeno, pride nek mali virus in nas vse postavi v popolnoma novo situacijo. Učimo se sproti, vsak dan izvemo nekaj novega, vsak dan sproti se prilagajamo novim dognanjem in navodilom. Zelo pomembni so znanje in izkušnje kolegov. Vesela sem, da smo stopili skupaj. Veliko se pogovarjamo, izmenjujemo izkušnje, se obveščamo o novostih.
2. Strah in negotovost sta pravzaprav stalna spremljevalca našega poklica. Ali sem naredila vse za bolnika? Ali sem kaj spregledala? Bi lahko naredila kaj bolje? Sedaj glede tega ni nič drugače. Delaš po najboljših močeh, se sproti izobražuješ in slediš navodilom stroke. In zaupaš. Meni osebno veliko pomaga misel na to, da je toliko ljudi, ki molijo za nas zdravstvene delavce in za to, da epidemija mine s čim manj žrtvami.
3. Tudi pri tem sledimo navodilom. Vsi v družini imamo že čisto “uničeno” kožo rok zaradi stalnega umivanja. Naše stanovanje bo za letošnjo veliko noč čisto kot še nikoli. Na srečo živimo v dvostanovanjski hiši, tako da smo lahko na vrtu. Z babico in dedkom se vidimo zunaj, na dvorišču, in še to na več metrov, v stanovanja drug drugega pa ne hodimo. S prijatelji in ostalimi sorodniki se pa vidimo s pomočjo ostalih komunikacijskih sredstev. Seveda smo se prilagodili, ampak nam ni težko, ker vemo, da s tem koristimo sebi in drugim.
Read more:
Zaradi koronavirusa nista mogla praznovati 67. obletnice, a ji je vseeno pripravil presenečenje
Alison Kogoj, diplomirana medicinska sestra
1. Vse skupaj nas je kar presenetilo. Naenkrat smo bili primorani spremeniti način dela, veliko je reorganizacije, kar za seboj potegne to, da delaš na drugem delovnem mestu, nekateri so odšli celo v drugo bolnišnico, imaš drug urnik, nove sodelavce. Če sem iskrena, se še lovimo tudi sami. Tudi ljudi je strah, so anksiozni in nekateri v veliki stiski. Veliko dela v zdravstvenem domu se je preneslo na telefon in strah nas je, da ne bi s takšnim načinom pri kom spregledali kaj, kar bi morda ogrozilo njegovo zdravstveno stanje.
2. Veliko nas je šlo čez celo paleto čustev. Lahko pa rečem to, da zdravstveni delavci kar držimo skupaj in se zavedamo, da smo vsi na isti preizkušnji. Vsi se srečujemo z novim. Se pa podpiramo. Namenjamo si spodbudne besede: “Naj bo mirno,” recimo ob izmeni ali pa: “A si dobro? Lahko te zamenjam.” Slišimo se tudi z osebjem, ki delajo v zdravstvenih ustanovah v drugih krajih, se pogovarjamo, kako se imamo in si delimo izkušnje preteklega dne. Tudi humorja in smeha ne zmanjka.
3. Ja, to je ena velika negotovost za vse. Morda nas je večino še najbolj strah tega. Tudi ta del vsakdana smo morali naenkrat kar spremeniti. Izolirali smo se od svojih staršev, starih staršev, od vseh, ki bi morda okužbo težko ali pa celo neuspešno prenesli. Nekateri so se izolirali celo od partnerja. Drugi so se začasno kar preselili, da so lahko po službi v čim večji samoizolaciji.
Read more:
Koronavirus: 5 nasvetov, kako na spletu prepoznati lažne informacije
Jana Drenšek, specializantka ginekologije in porodništva
1. Najtežje je sprejeti ignoranco ljudi, ko veš, da lahko največ naredijo sami, vendar tako težko žrtvujejo svoje udobje. Očitno kljub vsem drastičnim ukrepom nekateri ne dojamejo resnosti situacije in jih bo “streznila” šele izguba bližnjih. Najtežja situacija za zdravnika pa bo po mojem mnenju odločitev, katerega pacienta oskrbeti in katerega pustiti brez ustrezne pomoči, če se uresniči črni scenarij, ko bi število kritično bolnih preseglo kapacitete slovenskega zdravstva.
2. Zaenkrat poskušam čimveč prostega časa preživeti v naravi (običajno v družbi svoje družine), da “odklopim” od dogajanja okrog širjenja novega koronavirusa, hkrati pa se opominjam, da kljub vsem ukrepom in trudu ne vemo, kaj nas čaka in da je za psihično zdravje bolje vsaj del skrbi in bremena položiti v Božje roke.
3. Ker sva oba z možem v takih službah, da morava hoditi na delo, so v varstvo otrok vključeni tudi moji starši, s katerimi živimo v isti hiši. Zaenkrat izkoriščamo lepo vreme in smo precej zunaj (na vrtu, v gozdu), vse nenujne socialne kontakte pa smo omejili oz. se z bližnjimi večkrat slišimo preko video klicev. Težko je majhnim otrokom dopovedati, zakaj ne smejo s prijatelji z ulice na igrala ali se žogat, ampak se da. Prav tako jih učimo higiene kašlja in pogostega umivanja rok. Upam, da bomo imeli zadosti zaščitne opreme v službi in ustrezne varovalne ukrepe, da ne bo prišlo do okužbe, zaenkrat tudi nisem v prvi bojni liniji, sicer pa tudi za primer okužbe pripravljamo scenarij – ali se bomo razdelili po nadstropjih na “kužne” in zdrave ali pa se bo oboleli začasno naselil v zidanico (izhod v sili za Dolence 😊).
Read more:
Je vašega otroka strah koronavirusa? Tako mu lahko pomagate
Blaž Pirc, zobozdravnik
1. Že ob prvih novicah iz sveta in nato še iz Italije je tudi nam zobozdravnikom postalo jasno, da je okužba je z novim virusom Covid-19 resna. Še posebej smo zaskrbljeni, ker gre za respiratorno virusno okužbo, ki se prenaša predvsem kapljično. Zaradi tega smo zobozdravniki del zdravstvene stroke, ki je verjetno najbolj izpostavljena okužbi z virusom.
2. Najtežji je seveda občutek, da je kljub vsej zaščitni opremi še vedno možna okužba, saj je lahko usodna že najmanjša napaka na opremi ali nepravilno rokovanje z njo. Tudi samo zobozdravstveno delo v ambulanti je v polni zaščitni opremi neprijetno, počasno, težko s strokovnega vidika in predvsem fizično naporno. Za čas dela v zaščitni opremi se ambulante ne zapušča, prav tako se ne sme kakorkoli sneti zaščitne opreme, kar pomeni, da zdravstveni delavec ne more piti, jesti, iti na stranišče ali le za trenutek prezračiti svojega skafandra ali vodotesnih očal.
3. Ta strah je vedno prisoten, zato se trudim maksimalno upoštevati navodila, da čim bolj zmanjšam verjetnost okužbe. Ne želim si, da bi se zaradi mene okužil kdo od mojih najbližjih ali še huje, da bi imel hud potek bolezni in bil celo hospitaliziran.
Read more:
Kdo je Martinov Bog v belem?
Read more:
Ob pogostem umivanju in razkuževanju rok ne pozabite na tole
Read more:
Tesnobni? Vas je strah? Ne morete spati? Zmolite to molitev
