Trpela je za meningitisom, zdaj pa trenira deskanje na snegu, pleše in teče. S svojim pričevanjem želi pomagati drugim invalidomTako svoje pričevanje začne Nizozemka Marleen Verbeek, ki je pri 13 letih prebolela bakterijski meningitis: “Bila sem najstnica in nisem hotela biti drugačna. Sram me je bilo brazgotin na nogah.”
V bolnišnici je preživela osem mesecev. Prve tri tedne je bila celo v komi. Zanjo kot najstnico je bilo dogajanje zares travmatično: bakterije so prizadele 35 odstotkov kože in izgubila je del svojih nog.
Read more:
Zavrnila plastično operacijo: “Znamenje je velikanski del mene”
Marleen je bila strašno prizadeta, ko je videla, kakšno je njeno telo: “Zdelo se mi je, da nisem prava jaz.”
Vsakodnevni boj z bolečino
Kot se spominja, se je po svojih najboljših močeh trudila, da bi se prilagodila, čeprav je bilo zelo težko. Nosila je ortopedsko obutev in se vsakodnevno spopadala z bolečinami, ki so jih povzročale noge – leva je bila še precej slabša od desne.
Kljub temu je Marleen poskušala nadaljevati svoje življenje. Študirala je, šla na univerzo, naredila magisterij, se preselila v Španijo, dobila dva otroka … “Vedno sem si našla kakšno delo ali zaposlitev,” razlaga.
Read more:
V Compostelo na invalidskem vozičku? “Vse bo v redu, uspeli bomo!”
“Nadzemeljska” odločitev
Toda ovira za življenje je bila bolečina. “Življenje z bolečino je bilo vedno nekaj, česar nisem hotela.” Vedela je, da je predvsem levo stopalo tisto, ki ji povzroča bolečino. Spraševala se je, ali naj zaradi tega zdravnikom dovoli amputirati celo nogo ali ne. Zavedala se je, da amputacija pomeni visoko stopnjo invalidnosti in da bo njena bolezen vsem na očeh.
Začela je gledati paraolimpijske športnike, videla je ljudi, ki so z umetno nogo lahko trenirali smučanje, deskanje na snegu ali ples, kar je ves čas sanjala, da bi spet počela.
Read more:
Ganljiva zgodba o nezlomljivem prijateljstvu: v Compostelo na invalidskem vozičku
Nazadnje se je leta 2016 Marleen odločila, da si da amputirati levo stopalo. Leto prej je začela uporabljati družbena omrežja, da je vsem pojasnila svojo situacijo in razložila, kaj želi narediti. To je bil njen način, kako se je soočila s svojim izzivom in ga premagala.
“Popoln si, tak kot si”
Ko Marleen pogleda nazaj, zelo pozitivno ocenjuje svojo odločitev: “Čeprav sem bila ves čas v bolečinah, sem živela povsem normalno življenje. Nikoli se nisem počutila invalidno,” pravi in dodaja: “Tudi zdaj gledam na invalidnost kot na nekaj pozitivnega, ne negativnega. Želim si, da tudi drugi ljudje, ki so tako kot jaz invalidni in zato niso srečni, ker so drugačni, vidijo, da smo globoko v sebi vsi različni.”
Marleenino sporočilo je tako namenjeno vsem: “Popoln si tak, kot si.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Read more:
Kako svojim otrokom privzgojiti čustveno inteligenco
Read more:
Slovenka, ki je 47 let živela brez zemeljske hrane
Read more:
Se z zakoncem vedno prepirata o istih stvareh? S to kratko molitvijo prekinite začarani krog
