Eleni González Depreter je bilo usojeno živeti zgolj dve uri in enajst minut zaradi redke motnje živčnega sistema, imenovane anencefalija. V njenem primeru so jo odkrili, ko je bila mamica v 20. tednu nosečnosti. Ob njenem rojstvu sta starša kljub vsemu doživela neznanski občutek polnosti in sreče. Za Aleteio sta delila svoje pretresljivo pričevanje“Ko je Kristus še živel na tem svetu, je jasno kazal naklonjenost najslabotnejšim. Da bi prišel v njegovo kraljestvo, je govoril, si moral biti kakor majhen otrok. In od takrat je njegovo stališče nespremenjeno. Naj živi Elena!”
To sporočilo je napisal družinski prijatelj duhovnik na album, ki so ga posvetili Eleninemu kratkemu življenju. Besede, ki njene starše Marie in Pabla Gonzáleza Depreter spominjajo na to, da je njuna hči mala svetnica pri Bogu.
Read more:
Deklica, ki je živela manj kot uro, a je “bilo njeno življenje popolno”
Njena zgodba se je začela nekaj mesecev po poroki staršev leta 2018. 24-letna mama Marie je Belgijka in po poklicu učiteljica, 25-letni oče Pablo pa Španec in dela v spletni prodaji. Živita v Madridu in Elena je bila njun prvi otrok. Predvideno je bilo, da se bo dojenčica rodila junija 2019.
Obvestilo
Sprva se jima je svet zrušil na ultrazvočnem pregledu v 20. tednu nosečnosti. Zdravnik se je pri pregledu dolgo zadržal na enem mestu in z obraza se mu je bralo nelagodje. Usta si je pokril z roko, kot bi ne vedel, kako oznaniti slabo novico. Izbral je neposreden način. Obrnil se je k Marie in ji naravnost rekel: “Vaš dojenček ima zelo hudo okvaro. Ali bi želeli splaviti?”
Marie pove, kako jo je pretreslo in da je bila v tistem trenutku popolnoma drugje ter ga ni mogla več poslušati. Zdravnik se je zato obrnil k Pablu in mu svetoval, naj splavita otroka, ki ima anencefalijo in nima nikakršne možnosti, da bi po porodu preživel. A za Pabla in Marie to sploh ni bilo vprašanje. Svojo deklico sta že takrat ljubila in odločena sta bila, da jo bo Marie donosila.
Read more:
Marco in Federica: navdihujoča zgodba o ljubezni, ki jo do nas izkazuje Bog
“Zakaj ravno midva?”
V popolni nemoči sta se obrnila k Bogu. Bila sta šokirana, a hkrati polna upanja; zdelo se jima je krivično in nenehno se jima je po glavi podilo vprašanje: “Zakaj ravno midva?”, hkrati pa sta molila za čudež. S tem namenom sta šla še pogosteje k maši in poromala sta na kraj Marijinih prikazovanj v Madridu. Marie je svojo deklico klicala Božja varovanka. Če jima jo je Bog zaupal, je moral vedeti, da jo bosta ljubila do konca njenega tako kratkega življenja.
Časa ne merimo kronološko, ampak z ljubeznijo, kako polno in dolgo življenje ima lahko vajina hči Elena!
Ginekologinja univerzitetnega kliničnega centra Navarra v Madridu ju je v skladu z njunim nazorom podprla v odločitvi in ju začela spremljati. Spremenila je njun pogled in njuno srce. “Naučila naju je videti tisto, česar prej nisva mogla videti in razumeti: da je lahko tisto malo časa, ki ga bova preživela z najino hčerko, najsrečnejši čas v najinem življenju. Zelo preprosto nama je pojasnila, da ima Elena lahko v resnici dolgo življenje. Rekla nama je: ‘Časa nihče ne vidi, a vsi vemo, da obstaja. Časa ne merimo kronološko, ampak z ljubeznijo, kako polno in dolgo življenje ima lahko vajina hči Elena,'” se spominja Pablo.
Read more:
“Kar sem čutila kot mati, to je čutil tudi on kot oče: tega otroka morava sprejeti”
Rojstvo
20. junija 2019 je v madridski porodnišnici nastopil dan poroda. Ob Marie in Pablu sta bili navzoči tako belgijska kot španska družina. Zdravnik je naredil izjemo in Pabla spustil v operacijsko sobo, da bi lahko sam krstil Eleno, saj jima je to veliko pomenilo. Ob 20. uri in 40 minut je na svet s carskim rezom prišla Elena.
Marie je priznala, da jo je za hip zgrabil grozen strah. Strah pred tem, kakšna bo dekličina prizadetost, strah pred soočenjem z njeno smrtjo. Tako jo je v naročje najprej vzel Pablo in jo dve minuti brez besed gledal, poln sreče. “Ob tem prizoru,” je povedala Marie, “človek pozabi na vse.” “Pozabi, da bo umrla, pozabi na prirojeno motnjo … bila je tako lepa!” je vzkliknila. Eleno je nato podržal pediater, da jo je lahko Pablo krstil. In to dvakrat: najprej z blagoslovljeno vodo iz Lurda, nato še z vodo iz Jordana, “za primer, da Bog prvikrat ne bi slišal,” poudari s kančkom ironije.
Dala sva ji vse, kar sva ji mogla dati: da je lahko živela in umrla v materinem naročju.
Read more:
“Če ne bi bilo Charlieja Garda, moj sin danes ne bi živel”
Najlepši dve uri
“Naslednji uri sta bili verjetno najlepši v najinem življenju. Vse to strahotno pričakovanje in preživeto trpljenje se je zlilo v silovitost tega trenutka: da sva Eleno videla, se je dotikala, ji izkazovala ljubezen, jo spet in spet poljubljala ter jo predstavila najinima družinama. Vsako življenje je skrivnost in ta skrivnost se nikoli bolje ne razkrije kot v čudežu rojstva,” je dejal Pablo.
“Po dveh urah in enajstih minutah je Elena umrla v maminem naročju, potem ko je prejela vso ljubezen, ki sva ji jo lahko nudila v tem kratkem trenutku večnosti. Bila sva in sva še vedno najsrečnejša starša, kar jih je. Vsako življenje je vredno, da zaživi. Pripravljena bi bila še enkrat vse podoživeti, od začetka do konca, vse trpljenje, čakanje, razočaranja, upanje in obup, da bi Eleno lahko znova videla še za nekaj trenutkov. Dala sva ji vse, kar sva ji mogla dati; da je lahko živela in umrla v materinem naročju. Ni večje stvari kot ta, da imaš hčer za svetnico.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Read more:
Voščila za bližnje na Facebooku – modno ali priročno?
Read more:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
Read more:
Zakaj moramo otroka učiti besede ne
