Prva naloga Cerkve je oznanjati veselje, je prepričana priznana italijanska teologinja in predavateljicaSestra Katia Roncalli predava na teološki fakulteti v Assisiju. Odgovorna je za različne tečaje in seminarje za mlade, zakonce in posvečene, poznana pa je tudi kot duhovna voditeljica in ustanoviteljica mednarodne skupnosti Fraternitá Evangelii Gaudium (Bratstvo Veselje evangelija).
Bila je ena od osrednjih gostov na letošnji Stični mladih, tam je vodila tudi katehezo. Prek svoje življenjske zgodbe je zbranim mladim povedala, da se tudi redovnice ne rodijo redovnice, ampak se poklic razvije.
Read more:
“Potrebujemo nekoga, da nas slači, sezuva, da se lahko počasi rešujemo svojega egoizma”
Spominjala se je svojega prelomnega trenutka pri 19 letih. Ko se je po eni od zabav majajoča vrnila domov, je v velikem ogledalu na hodniku zagledala svoj odsev in opazovala svoje oči. Ob ogledalu je visela tudi fotografija nje in sestre, ko sta bili majhni. “Ko sem tako eno uro opazovala oči v ogledalu in oči, ko sem bila otrok, sem opazila ogromno razliko. Ta razlika je bila povezana z lučjo. Tisto noč sem se vprašala, zakaj moje oči ne žarijo več. Zakaj so tako ugasnjene, potem ko se pretvarjam, da sem vesela s steklenico piva v roki?”
Spoznala je, da hoče nazaj tisto luč, ki jo je izgubila. Po tisti noči je do nje pristopil duhovnik s skupino mladih in jo sprejel. “Takrat sem pri 19 letih ugotovila, da je Cerkev kakor Noetova barka, na kateri je prostor tudi za tako ‘živalico’, kot sem jaz.”
Sestra Katia, več kot 20 let delate z mladimi. Kaj opažate, kaj je tisto, po čemer hrepenijo?
Po letih poslušanja mladih vidim, da je v vsakem od njih želja po lepoti, po dobrem, ampak je to zakopano za številnimi ranami in strahovi. Srečam ogromno mladih, ki se preveč ukvarjajo s svojo preteklostjo. Ta preteklost je kot velika utež, ki nas vleče k tlom. Vedno se pritožujemo za tisto, česar nimamo, in kar naprej objokujemo svojo preteklost. Številni izražajo potrebo, da bi našli duhovne matere in očete, nekoga, ki bi jim pomagal iti do dna teh ran.
Druga stvar, ki jo prepoznavam pri mladih, pa je, da bi upali, zaupali v prihodnost. In da bi spoznali tega Boga, ki so mu zelo pri srcu njihove želje, hrepenenja. Morda celo bolj pri srcu kot njim samim.
Read more:
“Mladi pri birmi in po njej najbolj pogrešajo starše, njihovo pričevanje”
Cerkev je zastarela, slišimo večkrat. Mladi si želijo pristnosti, resnice, lepote. Kako združiti oboje?
Mladi ne potrebujejo novih stvari, predvsem potrebujejo resnične, pristne stvari. Zato ni potrebe, da se gremo v Cerkvi neko ekstravagantnost, da poskušamo narediti nekaj posebnega, ampak da jim podarimo tisto, kar nagovarja srce. In srce od zmeraj nagovarja Božja beseda, v kateri je ta novost, da prinaša življenje.
Če se ob nedeljah kdaj ozremo po župnijskih cerkvah, opazimo, da mladih skoraj ni. Zdi se, da dandanes ne najdejo več mesta v Cerkvi. Kakšna je torej prihodnost Cerkve?
Že sveti Pavel je pisal o tem, kako se sploh lahko pritožujemo, če ne oznanjamo. Torej je res potreba v cerkvah po močnih katehezah, po močnem oznanjevanju. V svoji mali izkušnji vidim, da tam, kjer je evangelij oznanjevan z ljubeznijo in jasnostjo, mladi pridejo. To oznanjevanje evangelija potem v mladih prebudi ogromno vprašanj, zato potrebujejo nekoga, ki bi jih na tej poti poslušal in duhovno spremljal.
Read more:
Se tudi vam v nedeljo zjutraj ne ljubi vstati in iti k maši?
Druga stvar je, da smo se kot Cerkev zelo posvetili organizaciji, inštituciji, pozabili pa smo, da smo najprej telo, obrazi. In mladih ne zanima, ali smo pridni in dobri v nečem, ali smo dobri organizatorji. Ne zahtevajo, da imamo doktorat, da smo urejeni ali s kakšnim avtom se vozimo naokoli. Mlade zanima, ali smo živi. Prosijo nas, naj bomo njihove matere in očetje v veri. Tja, kjer je življenje, tja mladi pridejo.
Po drugi strani pa je bilo srečanje v Stični mladih dokaz, da ni vse slabo, saj so bili prisotni polni vere, veselja, energije. Kako lahko tudi skozi leto ohranjajo ta utrip?
Predvsem jim je treba ponuditi duhovne poti, na katerih jih lahko sprejmemo, poslušamo, duhovno spremljamo in jih tudi nahranimo. Torej nanje gledamo kot na svoje sinove in hčere in jih ne porabimo takoj za to, da jim naložimo neke zadolžitve.
Read more:
Študentski župnik, ki kdaj z mladimi tudi “zažura”
Prav je, da zaupamo takim malim izkušnjam občestva, ki se rojevajo čisto v takem bratskem vzdušju. Pred tedni smo bili v malem mestu v Italiji, kjer so trije mladi začeli živeti skupaj kot občestvo. In to je tisto, kar privleče ljudi: da vidijo življenje. Mladi v družinah danes doživljajo zelo težke situacije, zato je potreba, da v Cerkvi doživijo ta dom, kjer so sprejeti.
Danes je mlade strah, da bi izstopali, da bi si drznili slediti Božjemu klicu. Kako jih opogumiti?
Najprej to, da jim pokažemo, kako lepo je hoditi za Kristusom. Če mladi ne bodo videli veselja, radosti na naših obličjih, ko oznanjujemo, potem ne bodo verjeli. To je torej prva naloga Cerkve: oznanjati veselje.
Read more:
Njeni zapisi so neverjetno dovršeni, čeprav je končala le tri razrede osnovne šole
Na katehezi v Stični je sestra Katia za mlade izpostavila tudi štiri želje Svetega Duha, ki so, četudi močno zakopane, prisotne prav v vsakem izmed njih.
Želja po lepoti
“Lepota pomeni, da se naveličaš žalostnih, ugaslih obrazov. Tudi v Cerkvi,” razlaga italijanska redovnica. “Eden od otrok iz našega bratstva je svoje starše vprašal: ‘Zakaj ste, ko greste iskat hostijo, vsi tako žalostni?’ Kako je torej možno, da sprejmeš Kristusa in je tako, kot da bi sprejel kislo grozdje? V nas je želja po lepoti. Verjemimo vanjo.”
Želja po resnici
“Ko hodiš po ulici ali greš zvečer ven s prijatelji, se lahko nasmeješ do konca. Vsak uprizarja svoj šov. Vidiš ljudi, ki odigrajo svoje življenje. Vsi se obnašamo, kot da smo igralci v filmu, nikoli pa nismo zares mi sami. Želja po resnici pomeni, da se želiš rešiti pričakovanj drugih. Da ne želiš več pripovedovati laži, zato da bi bil podoben drugim. Ampak da lahko postaneš to, kar si, ker si ti Božja mojstrovina.”
Read more:
Zaupanje je, ko mladi povedo stvari, ki si jih ne upajo niti staršem
Želja po svobodi
Hrepenimo po svobodi od odvisnosti. Morda kdo preveč kadi, pije ali gleda pornografijo. “Začelo se je slučajno, kot zmota, zdaj pa ne moreš nehati. Veš pa, da je to zate kot zapor, v katerega si se sam zaprl. Želja po svobodi je, da se rešiš teh okovov in začneš ti odločati o svojem življenju.”
Želja po resnični, čudoviti ljubezni
Veliko mladih se zadovolji s povprečno in banalno ljubeznijo, v kateri ni prav nobenega zaupanja. “Drugemu si dovolil, da te izkoristi, samo zato, da ne bo ostal sam. Ampak se po vseh teh izkušnjah počutiš prazen, izkoriščen. Zato se prepusti hrepenenju po ljubezni, ki je vredna toliko, kot si vreden ti.”
Read more:
Moderna babi razkriva, kakšna je dobra tašča
Read more:
Njeni zapisi so neverjetno dovršeni, čeprav je končala le tri razrede osnovne šole
Read more:
Preden se odpravite k spovedi, prosite Boga, da bi vas ozdravil
