Pogovarjali smo se s Špelo Režun, vodjo Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi Špela Režun je simpatična Zagorjanka, ki želi s svojim delom in zgledom vsem omogočiti dostojno življenje. Služba jo navdihuje, je njen drugi dom in dom, kjer se lahko vsak dan nauči kaj novega.
Špela, kako bi se predstavili?
Hm, (smeh) … Zasavka, ljubiteljica pozitivnega upanja, in to za vse ljudi. Verjamem, da je vsak človek, ki je prišel na ta svet, vreden, da vse faze svojega življenja živi dostojno, uresničuje potrebe, aktivno, sam, kolikor v trenutkih zmore. In ko ne more, to lahko počne s podporo, pomočjo ljudi. Saj zato pa pravijo, da smo civilizirana, dobra družba.
Nadaljujete pot mame, ki je to ustanovo vodila pred vami. Je težko stopiti v čevlje nekoga, ki je že zgradil oziroma postavil neke temelje, in to nadaljevati?
Ko sem se odločala, ali bom to sprejela ali ne, sem razmišljala prav o tem. Prej sem 10 let delala v gospodarstvu, nato pa prišla v varstveno-delovni center.
Takrat sem mislila, da bom ostala samo krajši čas, toliko, da bom pomagala pri vzpostavitvi novih programov, projektov. Vendar pa sem potem ostala, ker sem ugotovila, da lahko tu bolj uresničujem svoja osnovna življenjska vodila.
Read more:
“Ne sme se vse v družini vrteti okrog downovega sindroma”
Kaj vam ta služba pomeni?
Ugotovila sem, da me služba izpopolnjuje in tu lahko izpolnjujem svoje poslanstvo. Tudi v gospodarstvu sem lahko pomagala ljudem, preračunala, ali se nek obrat izplača. Vodilne sem prepričevala, da v ozadju ni samo ekonomija, temveč je tudi pomembno, da se v nekem lokalnem okolju ohranja dobro ime firme.
Tukaj pa, če smo se kot družba odločili, da poskrbimo, ohranimo dostojanstvo ljudi, se mi zdi, da lahko še zelo veliko naredimo na področju njihove aktivacije, večje vključenosti v družbo, večjega dejanskega sprejemanja ljudi, ne samo na papirju, ne samo z besedami in lepimi dejanji, ampak konkretno skozi vsakodnevne situacije, skozi normalizacijo življenja. To je tisto, kar se mi zdi pomembno. Na tem področju imamo še veliko nalog.
Read more:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Bi lahko rekli, da še obstajajo predsodki, ko srečamo nekoga na vozičku ali ko ima oseba težave pri govorjenju, hoji …?
Težava je, če se z drugačnostjo od malega nikoli ne srečaš, če ti to ni vsakodnevno, če to ni del tvoje družine. Dejansko ne veš, kako in na kakšen način bi pristopil. Včasih težava ni v tem, da ne bi hotel, ampak se mogoče bojiš, da boš nekoga na invalidskem vozičku užalil, ker si bo on morda mislil, zakaj mu hočemo pomagati, ko pa lahko sam. Niti ne vemo, kako pristopiti.
Zato mislim, da je dobro, da se tudi v Sloveniji dela na vključenosti v en vrtec in eno šolo za vse. To ne pomeni, da se morajo vsi, ne glede na zmožnosti, skupaj učiti po enakem programu, ampak da se skupaj vključujejo in skupaj delujejo na področjih, kjer je to mogoče.
Na primer, če je nekdo močen na likovnem področju, je brez težave lahko pri pouku skupaj z ostalimi, zato je tudi pomembno, da se šole, vrtci povezujejo na tistih področjih in dogodkih, kjer le lahko. Mislim, da če človek s tem odrašča, to bolje pozna in se potem zna tudi drugače obnašati, povezovati, lahko najde prijatelje tudi med drugačnimi, če se tako izrazim.
Read more:
Vplivnica družbenih omrežij spregovorila o svoji nenavadni bolezni
Verjetno pa je tudi mišljenje ljudi, kaj uporabniki v varstveno-delovnem centru sploh delajo?
Zelo pomembno je, da uporabniki delajo tisto, kar zmorejo, da ne prihaja do občutka lastne manjvrednosti, duševnih bolezni … So odrasli, ki lahko sprejemajo marsikatere odločitve, tako da tukaj poleg vseh delovnih obveznosti skrbimo tudi za različne prostočasne, športne, kulturne dejavnosti. Uporabniki se sami odločijo, kam se bodo vključili.
Ko vidimo, da ima nekdo potencial na nekem področju, ga pri tem spodbujamo. Zelo pomembno pa je, da jim omogočamo, da so sami kreatorji svojega življenja, da družbi dodajajo neko dodano vrednost. Ne prosimo miloščine. Tega nočemo, ker vemo, da so zmožni ustvarjati in biti del družbe tudi na aktiven način.
Zato se lotimo različnih dejavnosti, od delovnih aktivnosti, kjer ustvarjajo, preko lastnih programov, kjer imamo številne izdelke. Zdaj smo se na primer zelo preusmerili v predelavo obstoječih materialov. Tudi uporabniki so ponosni, ko vidijo, kaj lahko ustvarimo skupaj, z dobro voljo, z dobrimi odnosi. Veliko namreč delamo tudi na tem, da se tu dobro počutimo.
Če se mi sprejemamo, potem lahko pozitivno vplivamo na okolico, če pa tega ne bi počeli, bi potem težko “solili pamet” nekomu drugemu. Zgled je res pomemben.
Read more:
Gimnastičarka z Downovim sindromom, ki piše neverjetno zgodbo o uspehu
Read more:
Njegovo življenje je postalo čudovito zaradi hčerke z Downovim sindromom
Se med vašimi varovanci tudi spletajo prijateljstva in ljubezen?
Seveda. To je tudi zelo pomembno, a tukaj moramo biti strokovni delavci tudi pozorni, dejansko so to osebe z odvzeto opravilno sposobnostjo, za katere pravzaprav odločajo oziroma morajo biti s tem seznanjeni svojci. Tega se zavedamo.
Že več let ozaveščamo, da imajo oni enake potrebe kot ostali odrasli ljudje, morda celo še bolj izrazite, in je zelo pomembno, da se o tem na glas pogovarjamo. V primeru, da se svojci ne strinjajo, pa nič ne delamo proti njim.
Spolnost lahko zelo pozitivno vpliva na našo psihično, fizično in duševno zdravje. Če o tem stiskah ne moremo na glas govoriti, lahko pripeljejo do nepotrebnih duševnih stisk, ki si jih včasih sami povzročimo čisto po nepotrebnem, ker o njih ne spregovorimo.
Je vzgoja vaših otrok zaradi službe kaj drugačna?
Imam tri hčerke in vse so vključene v življenje zavoda. Veliko naših dejavnosti poteka tudi v popoldanskem času, ob koncu tedna in pomembno je, da je v dogajanje nekako vključena tudi družina, da vedo, v kaj vlagam svoj čas. Tudi oni kot otroci potem drugače delujejo.
V ospredje pridejo tudi druge vrednote, spoznaš, kaj je v življenju res pomembno. Blagovne znamke in najdražji telefoni ti ne prinesejo sreče, vidiš, da je najbolj pomemben pristen medčloveški odnos, na katerem potem tudi gradiš naprej. In o tem se veliko pogovarjamo.
Read more:
Si želite lepši odnos? Več se smejte!
Se pri uporabnikih, ki so del skupnosti dlje časa, opazi napredek?
To se vidi pri novih uporabnikih, na primer pri tistih, ki so bili vrsto let zaprti doma, v ožji socialni mreži, potem pa pridejo v novo okolje. Tukaj se stkejo stiki, imajo se možnost vključiti v druga društva, s katerimi imamo povezave, iti ven v lokalne dejavnosti, kjer imajo zopet možnost širiti svojo socialno mrežo.
Ste kot velika družina, tako uporabniki kot tudi zaposleni.
To je naš način funkcioniranja. Včasih kakšen strokovnjak pravi, da je treba ločevati družinsko in službeno življenje, ampak v takšnem poklicu je to res težko. Je pa seveda pomembno, da te to ne obremenjuje.
Kaj pa v času, ki vam ostane, še radi delate, kaj vas sprosti?
Zelo rada grem v naravo, gore, pa tudi na morje če je to mogoče … in na potovanja, spoznavat nove kulture. Če je le mogoče, gem enkrat na leto rada v novo državo.
Read more:
Svetnik, ki mu je Marijin kipec pomagal opravljati vsakršno težko delo
Read more:
Misijon dečka s smetišča
