Na svetu ni ene same oblike ljubezniLjubezen ne beleži dobrih del, ne meri in ne računa. Ne osredotoča se na to, koliko dobrega naredi, tudi ne na to, česa vsega ne naredi drugi. Resnična ljubezen sledi naravnemu vzgibu, da ljubljeni osebi daruje življenje. Gre za usmiljeno ljubezen, ágape.
Ljubezen, ki ljubi do konca
Kdor resnično ljubi, ne meri. Kdor ljubljeni osebi želi dobro, ni skop, ko se razdaja. Toda kdaj začnemo izstavljati račune? Ko čutimo, da nas drugi izkoriščajo, ko zlorabljajo našo dobroto in naivnost. Takrat se upremo in nehamo ljubiti do skrajnosti. Začnemo beležiti svoja dobra dela. “Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici”, piše evangelist Janez. “Po njih delih jih boste spoznali.”
Read more:
Ljubezen ostaja, ko odhaja
Ljubezen, h kateri nas vabi Jezus, ki se daruje v kruhu in vinu, ne pozna računov. Takšna ljubezen drugega ne zaslišuje, kadar daje manj. Veseli se, ko se podarja in se ne primerja. Hkrati ne pričakuje aplavza in priznanja za to, kar daje, ampak to dela ponižno. Njena zvestoba je v tem, da ljubi do konca.
Človek lahko postane sit razdajanja
Včasih srečamo osebe, ki si zapomnijo vse, kar dobrega storijo, in se potem pritožujejo, da jih premalo cenijo in kako malo naredijo drugi.
Podobno se zgodi v zakonu, ko eden od zakoncev pričakuje, da bo drugi naredil vsaj toliko kot on, da bosta v ravnovesju. Vendar življenje ne deluje tako. Človek lahko postane sit služenja, dajanja, da je vedno on tisti, ki da pobudo. Vedno mora on narediti to ali ono, vedno služi on in to ostane skrito. Takrat nastopita jeza in upor. V duši se nabere zamera, zaradi česar pride do prepira že ob malenkosti.
Zakonec od drugega zahteva, da bi delal enako. Ali da bi vsaj enkrat nekaj naredil on. To zahteva z besedami, kretnjami, jezo ali tišino, z govorico telesa, kar v trenutku odvzame lesk in lepoto služenju.
Želja po opažanju potreb
Ne želi, da bi drugi naredil več ali da bi se primerjal z njegovo obliko ljubezni in služenja. Želi, da bi sozakoncu padlo na pamet, da nekaj stori, da prevzame pobudo, da vidi, kje so potrebe, na enak način, kot to vidi sam. Stvari se ne pospravijo same. Nekaj je treba storiti. Je to tako težko? Rad bi, da bi bil kakor on, da bi ljubil, kot ljubi on, da bi bil velikodušen, kot je on sam. Da bi enako služil, da bi on lahko počival. Da mu ne bi bilo vedno treba povedati, kaj naj naredi. Da bi se sam tega spomnil in se sam česa lotil. In ko se to ne zgodi, ko sozakonec ne stori nič, začne kuhati jezo.
Read more:
Znanost pravi: Prepiri s sozakoncem lahko vodijo v bolezni
Če drugi ne zna ljubiti, naj se nauči, naj dozori in ljubi, kakor ljubi drugi. Če drugi ne vidi stvari, kakor jih vidi on, naj jih začne tako gledati. Če ne da nobene pobude, naj jo začne dajati.
Kaj če se vse to še vedno ne zgodi? Potem se človeka poloti bes in celo sovraštvo. Neha ljubiti, neha se dajati, neha darovati svoje življenje. Sanje propadejo.
Sprejemanje zastonjskosti
Ali obstaja druga pot? Morda bi morali začeti sprejemati zastonjskost. Delati stvari, ne da bi v zameno karkoli pričakovali. To je zastonjskost. Nekaj dobrega naredimo in to ponavljamo, ne da bi nas kdorkoli videl. Zastonjskost je, ko niti ne želimo, da bi naše delo kdorkoli opazil. Ne čutimo potrebe po zahvali. Ne pričakujemo, da bodo drugi naredili enako, da bodo videli iste potrebe, da bodo dali pobudo, da bo to prišlo iz njih samih. Je to vzgojno?
Morda je problem ravno v tem, da bi druge radi vzgajali. Radi bi, da se naučijo, da se začnejo zavedati, da se spremenijo. Sami se napolnimo z napuhom, misleč, da delamo vse dobro. Ob tem pomislim na Marto v Betaniji, ki se pritožuje nad svojo sestro Marijo. Ona streže in dela, medtem ko sestra posluša Jezusa. Zamera je tančica, ki prekrije našo dušo in nas napolni z grenkobo. Nastane, ko življenja ne sprejmemo, kakršno je. Marija služi s poslušanjem, Martino služenje pa omogoči, da Marija začuti Jezusovo ljubezen.
Read more:
Kako naj se imam rad zaradi tega, kar sem, ne zaradi tega, kar delam?
Če se zaradi naše ljubezni drugi počutijo dobro, je tako služenje Božji dar. Naša oblika služenja je samo naša, je čisto izvirna. Ni dveh enakih načinov ljubezni, kakor ni dveh enakih oseb. Če se zavedamo, da je naš način življenja in naša oblika ljubezni tista, ki jo Bog potrebuje, da z njo spreminja svet, nam ta svoboda lahko pomaga, da na svoje življenje gledamo mirno in se ne primerjamo z drugimi, kar samo škodi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Read more:
Svetišče v Italiji, ki leži na majhnem otoku sredi jezera
Read more:
Izpoved profesionalnega igralca pokra, ki je postal redovnik
Read more:
Po koncu šolske ure mora otroke celo “naganjati” iz svoje učilnice
