Do darov Svetega Duha se obnašamo podobno nerazumno, kot se naši otroci do nasKo so bili otroci še manjši, sem včasih mislil, da bom izgubil glavo. Največ energije mi je pobralo, kadar sem hotel otroku pomagati, pa tega ni sprejel. In ker pomoči ni hotel sprejeti, se je potem drl na vse grlo. Otrok je bil na primer lačen in zaradi tega seveda siten. Pa mu prinesem na mizo krožnik s slastno hrano. Namesto da bi se spravil jest, hrano zavrača in trmari naprej. Ker mu hočem dobro, mu prigovarjam in ga vabim za mizo, a brez učinka. Kot da bi hotel ostati lačen, da lahko nadaljuje s svojim početjem, pa čeprav sebi v škodo. In tako ostaja lačen še naprej.
Read more:
Starševska nemoč: “Ko bi ti vedel/a …”
Otroci se pogosto upirajo, tako kot mi
Podobna zgodba se je včasih zgodila zvečer pred spanjem. Otroka hočeš uspavati, a se ne pusti. Ker je utrujen, se zvija in dere. Prav zaradi tega ne more zaspati. Ali pa je kdaj bolan in mu hočeš dati zdravilo, pa ga zavrača. Kdor ima otroka, ve, kako te to izčrpa in koliko energije je včasih potrebno, da pogoltne pol žličke zdravila.
Razmišljal sem, zakaj se otroci tako upirajo, ko jim vendar hočeš dobro in to celo razumejo. V zvezi s tem sem potem slišal besede apostola Pavla, naj velikodušno sprejmemo darove Svetega Duha in naj jih ne zavračamo. Ni nujno, da se strinjate z mano, ampak mislim, da se do teh darov obnašamo podobno nerazumno, kot se naši otroci do nas. Kar očitamo otrokom, bi lahko Bog očital nam. Utrujeni smo od bremen in težav, pa pozabimo na dar moči. Zmedeni smo in ne vemo, kako bi se odločili, pa ne prosimo za dar modrosti. Bolni smo, pa ne verjamemo v moč ozdravljenja. In pogosto nas bremeni krivda, pa hočemo kar sami opraviti z njo, namesto da bi sprejeli dar odpuščanja.
Read more:
Pridi, Sveti Duh, in pomiri mojo živčnost in jezo
Očitno so imeli apostoli popolnoma enako težavo, saj jim Jezus po treh letih druženja pred svojim trpljenjem odkrito reče: “Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu … Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.”
Bog nas želi obdariti bolj, kot si lahko predstavljamo. Daje nam vsakodnevno hrano, streho nad glavo in ljudi, da nismo sami. Predvsem pa nam hoče dati darove Svetega Duha. Obljubil nam jih je. Hoče, da se sklicujemo na njegovo obljubo in na njegovo ime, pa nam jih bo dal. Jih bomo sprejeli ali zavrnili, kot otrok, ki zavrača zdravilo, ko je bolan, ali krožnik hrane, čeprav je lačen?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Read more:
“Kako lepo je, ko si lahko sproščen in se čutiš sprejetega brez ličil”
Read more:
9 navedkov slavnih očetov o starševstvu
Read more:
Molitev, s katero se v času preizkušnje priporočite Jezusovemu Srcu
