10 nasvetov, na katere se lahko oprete, če preživljate takšno težko obdobjeKo ženska zanosi po spontanem splavu, doživlja drugačno in večjo tesnobo od običajne nosečniške stiske. Žalostni spomini so še vedno živi, včasih travmatični in v marsičem žalovanje še ni končano. Kako se torej soočiti s strahom v teh devetih mesecih, ko ti drugi govorijo, da bi morali biti polni veselega pričakovanja?
Težko je, vendar niste sami. Govorila sem z materami, ki so doživele takšno izkušnjo in v pogovorih so se pojavili skupni poudarki, ki jih lahko strnemo v deset točk:
- Tesnoba je nekaj normalnega. Med nosečnostjo verjetno nikoli ne boste popolnoma mirni, a je to v redu. To ne pomeni, da delate karkoli narobe. Pomaga vam lahko, da tesnobo jemljete kot izraz vaše ljubezni do otroka.
- Osredotočite se na sedanji trenutek. Živo bitje v vas je dar in tega nič ne more spremeniti. Lahko pomislite, da je vaša hvaležnost enako močna kot strah in da lahko svoje moči usmerite v sedanje občutke hvaležnosti namesto v prihodnost, ki je vedno negotova.
Read more:
Dva spontana splava in smrt med porodom: “Samo midva sva čutila enako bolečino”
- Poiščite ljudi, s katerimi se lahko pogovorite. Lahko so to druge matere (na Facebooku je nekaj čudovitih skupin), lahko je vaš zakonec ali terapevt. Tega strahu ne nosíte sami. Nič ni narobe, če “niste v redu”, ker je ta izkušnja preprosto zelo težka.
- Sprejmite svoja čustva. Ko se v nas porajajo močna čustva, bi jih včasih najraje utišali ali zamenjali. Namesto, da si rečete, kako vas “ne bi smelo biti strah” ali da bi bili lahko bolj mirni, če bi bolj zaupali v Boga, poskusite sprejeti, kar čutite, in pri tem do sebe ne bodite prestrogi.
- Prosite druge, naj molijo za vas in za otroka. Nekatere nosečnice prosijo družinske člane ali druge skupine ljudi, ki jim zaupajo, naj molijo za otroka. Zavest, da niste edini, ki molite zanj, vam je lahko v veliko tolažbo. Duhovnika lahko prosite tudi za poseben blagoslov ali pri blagoslavljanju sami uporabite blagoslovljeno vodo, če vas to pomirja.
Read more:
Mislila je, da nikoli ne bo imela otrok, dokler ji drobna deklica ni zasukala življenja
- Dovolite si biti veseli. Pred bolečino in razočaranjem se ne moremo zaščititi; če se nekaj zgodi, se čustveno nikoli ne moremo dovolj pripraviti na tragedijo. Zato vam ne bo pomagalo, da si ne dopustite nikakršnega veselja ob pričakovanju novega otroka.
- Otroka, ki ste ga izgubili pri spontanem splavu, prosíte, naj moli za vas in za novega otroka. Otrok, ki ste ga izgubili, namreč ni odšel. On je doma. V nebesih imajo vsi zaposlitev in otroček, ki ste ga izgubili, je še vedno del vaše družine.
- Vse svoje strahove izročite Jezusu. Izročamo lahko več kot zgolj naše telesno trpljenje. Duševna tesnoba ob zavesti, da lahko znova pride do spontanega splava, je vir globoke bolečine. Če to bolečino izročite Jezusu in ga prosite, naj jo za nekaj uporabi, jo osmislite in v tem najdete tolažbo.
Read more:
10 priprošnjikov, ki vas bodo spremljali skozi nosečnost
- V sebi si lahko ponavljate, da je ta nosečnost drugačna in da je to drug otrok. To vam bo pomagalo, da ne boste izgubili upanja in da ni treba, da se tragični dogodek ponovi.
- Končno je skrb za otroke del materinstva. Skrbi in tesnobe, ki jih čutimo med nosečnostjo, so različice strahov, ki jih bomo doživljale ob odraščanju vsakega otroka. To ni lahko, a je del materinstva, ki se še kako splača.
Ena od mater, s katero sem govorila, je zadela bistvo tega boja in njene besede nas spominjajo na tisto, kar globoko v sebi vse vemo:
“Čeprav tem otrokom nisem mogla dati življenja na tem svetu, niso izginili ali izpuhteli. Še vedno bivajo in to v popolnejšem kraju. Mislim, da mora vsaka mati v nekem trenutku svoje otroke izročiti Bogu in mu prepustiti nadzor, sicer bi znorela. Pri spontanem splavu se ta izročitev zgodi nekoliko bolj zgodaj.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Read more:
Kaj imajo zaljubljenci skupnega s tabernakljem?
Read more:
8 trikov, da bomo videti vitkejše
Read more:
“Dlje časa, ko smo v virtualnem svetu, težje gremo v realnega”
