Šmarna gora je zelo priljubljen cilj za rekreativce in športnike. Malokdo ve, da je bila to nekoč romarska pot in da je sem gor rad zahajal celo Prešeren. Svoje sedanje ime je gora dobila, ko so ji začeli zaradi božje poti praviti Sveta Marijina gora – ali na kratko Šmarna gora. Cerkev na Šmarni gori je podružnična cerkev župnije VodiceŠmarna gora stoji na severu Ljubljanskega polja. Ima dva vrhova – nižjo Šmarno goro in višjo Grmado. Je zelo priljubljen izletniški cilj. Z gore se ob lepem vremenu vidijo Triglav, Stol, Krim in Snežnik. Bližnje vzpetine pa so Toško čelo, Rožnik, Rašica in Polhograjski dolomiti.
Read more:
Pet idej za družinski izlet v okolici Ljubljane
Romarska pot
Na Šmarno goro vodi veliko poti in stezic, vse pa so dobro označene s številnimi kažipoti in markacijami. Ena izmed poti nosi ime Romarska pot. Kmalu od podnožja hriba prispemo na označeno razpotje pri kapeli Žalostne Matere Božje. Tu se začne pot postopoma nekoliko strmeje vzpenjati. Tako prispemo do vrha, do cerkve, posvečene Rožnovenski Materi Božji.
Read more:
Katera je nenavadna trikotna cerkev, ki stoji nad Tržaškim zalivom?
Read more:
4 predlogi za družinski izlet. Tudi če imate majhne otroke
Začetki šmarnogorske cerkve
V arhivih je romarska cerkev na vrhu gore prvič omenjena leta 1314. Zgodovinske listine dokazujejo, da je bilo to svetišče že takrat zelo obiskano. Okoli cerkve je bilo v 15. stoletju zgrajeno tudi obzidje. Za debele zidove šmarnogorskega tabora so se okoliški prebivalci zatekali v času preteče turške nevarnosti, vendar pa tabor ni bil nikoli zavzet.
Sčasoma se je pojavila potreba po novi cerkvi. Gotsko prednico, ki je imela dve ladji in je bilo v njej kar devet oltarjev, so, ko ni bilo več turške nevarnosti, zamenjali s sedanjo, znamenito zaradi velikih baročnih kupol. To je v začetku 18. stoletja postavil takrat najbolj cenjeni slovenski stavbenik Gregor Maček. Zgledoval se je po romarski cerkvi v Novi Štifti pri Ribnici. Cerkev je bila posvečena šele leta 1729, kar izpričuje napis, vzidan v steno med ladjo in prezbiterijem. Posvetil jo je takratni ljubljanski škof Feliks Schrattenbach.
Zvonik ali obrambni stolp?
V zvoniku, ki je pravzaprav preurejen obrambni stolp, so nekoč viseli štirje zvonovi, vendar so jih med vojno odpeljali in pretopili. Od četverice zvonov sta ostala tako le še dva – eden se imenuje Marijin, drugi (manjši) pa Mihaelov zvon.
Read more:
Sladka Gora – pozabljeni baročni biser
Kaj imata skupnega Šmarna gora in Prešeren?
Poleg arhitekture so posebnost šmarnogorske cerkve njene slikarije, zlasti tiste, ki so delo Matevža Langusa. Leta 1842 je poslikal obok nad prezbiterijem s prizori iz Marijinega življenja. Na nasprotni strani je upodobljena množica romarjev, kjer so, poleg slikarjevega avtoportreta, še portreti številnih Langusovih sodobnikov. Skrajno desno sta dva gosposko oblečena romarja, ki naj bi po ustnem izročilu bila France Prešeren in Primičeva Julija. Sam Prešeren je rad prihajal sem gor in je celo napisal pesnitev z naslovom Šmarna gora, v kateri zapiše: “Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam!”
Read more:
Ne veste, kam na potep? Raziščite Pohorje!
Read more:
Uršlja gora – najvišje ležeča cerkev na Slovenskem
Zakaj na Šmarni gori zvoni ob pol dvanajstih?
Legenda pripoveduje, da so nekoč Turki ropali po teh krajih in so se dogovorili, da bodo pozvonili v zvoniku, ko bodo osvojili vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo na pomoč ostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in sami pozvonili poldne že ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je gora že zavzeta, zato so se čete na pol poti obrnile. V spomin na čudežno rešitev zvoni na Šmarni gori poldne še danes ob pol dvanajstih.
Če želite, da je vaša nedelja malo bolj razgibana, lahko vzpon na Šmarno goro združite s sveto mašo, ki je tam vsako nedeljo ob 11. uri.
Read more:
Gimnastičarka z Downovim sindromom, ki piše neverjetno zgodbo o uspehu
Read more:
“Mladi pri birmi in po njej najbolj pogrešajo starše, njihovo pričevanje”
Read more:
Med splavom je izgubil obe nogi. “Živeti moram z izbiro nekoga drugega”
