Na velikonočnem obisku pri sedemčlanski družini BecMarjeta in Matej Bec sta poročena 12 let in imata pet otrok, starih od dveh pa do desetih let. Velik izziv zanju je bil in ostaja še vedno, kako uskladiti pričakovanja doživljanja in praznovanja praznikov, saj sta od doma prinesla vsak drugačen vzorec. A sta se ujela.
Priprave na veliko noč z majhnimi otroki so vedno nekaj posebnega. Kako te potekajo pri vas?
Marjeta: Potrudimo se, da gremo vsaj enkrat na križev pot, ki ni v cerkvi. V župniji ga imamo v naravi, ponavadi se ga udeleži vsa zakonska skupina. Sicer imamo povsem običajno molitveno življenje. Pri nas z otroki molimo tudi zjutraj. Ker delam v skrajšanem delovniku, nam to časovno znese. Preberemo dnevni evangelij in zmolimo za dan, ki je pred nami. Čeprav se morda sliši idilično, ni.
Read more:
7 imen za novorojenčka, ki simbolizirajo pomlad
Otroke včasih priganjamo, vmes se stepejo, občasno imava občutek, da nihče ne posluša. A nekako se držimo te navade. Zvečer sklenemo dan s krogom, v katerem vsak pove, kaj mu je bilo tisti dan še posebej lepo. Molimo za prijatelje, ki so v stiski, in druge znance. Delamo utečene stvari. Če bi si “navlekli” zraven še kaj, bi imela občutek, da le še tekamo z enega konca na drugega.
Matej: V župniji sva zelo dejavna. Jaz sem to nekako podedoval po očetu, pritrkovalec sem, to prenašam tudi na otroke. Dominik, drugi najstarejši, je komaj čakal, da bo šel z mano v zvonik. Otrokom na veliko soboto ni težko vstati ob 5. uri in iti na blagoslov velikonočnega ognja ter ga raznašati. Vendar nočeva, da bi šlo za pritisk na otroke. Ne zahtevam, da bi počeli vse, kar sem nekoč jaz. Običaje poskušava dozirati, vsaj na kratko. Sledimo zmožnostim.
Kako sodelujejo starejši z mlajšimi?
Marjeta: Ko je na primer kak težji odlomek iz evangelija, starejši razlagajo mlajšim. Velikokrat imava sicer občutek, da se jih najini nauki, misli ne dotaknejo. Potem ob kaki povsem nepričakovani priložnosti doživiva presenečenje. Ko na primer ob župnikovi pridigi naši vedo kake stvari, ob katerih se še midva čudiva, od kod so si jih zapomnili.
Noben trud ni zaman, čeprav pri vzgoji sadove vidiš šele čez mnoga leta. Vidiva, da se splača vztrajati pri nekaterih stvareh. Ko bo čas, bodo že začutili, da od tega nekaj imajo.
Read more:
Kaj vse že lahko postorijo vaši malčki
Molitev pri otrocih dobi večji smisel, če molijo za nekoga konkretno?
Marjeta: Vsak večer že nekaj časa molimo za Rožleta, sina naših prijateljev, ki ima raka. Matej je vpeljal tudi navado, da vsako večerno molitev sklenejo s prošnjo za rajne, ki so jih poznali in so v tem času umrli. To se mi zdi lepo. Sama povezanosti s predniki nisem tako čutila, Matej pa jo zelo lepo prenaša na otroke, razlaga zgodbe in anekdote o njih. Rad pripoveduje in veliko ve. Pripoveduje tudi svetopisemske zgodbe.
Read more:
“Ljubi Jezus, vrni nam Elo”
Se vam je kdaj zgodilo, da je bilo med pripravami na praznike, tudi na primer veliko noč, treba postoriti toliko reči, da je zvodenelo bistvo, pomen slavja?
Marjeta: V prvih nekaj letih sva imela hude težave. Vsak je prinesel svoje navade. Morala sva se usesti in si povedati, kaj si kdo želi za praznike. Imela sva zelo različna pričakovanja. Matej je bil in je še zelo navezan na župnijo. Zanj je bilo običajno, da je šel na veliko soboto še nekajkrat v cerkev kaj uredit. Ker sva imela otroke, mi je bilo to grozno.
“Kako moreš nas pustiti in kar oditi? Saj te župnik ne potrebuje toliko, kot te jaz!” Usklajevala sva se, da sva našla način, da sva vključila v praznike tisto, kar se nama je zdelo pomembno. Hkrati pa znižala standarde povsod, kjer ni bilo smiselno vztrajati. Banalen primer: v veliko družinah je bil običaj, da so za vsake praznike prali zavese. Midva pa zaves sploh nimava. Problem manj.
Matej: Obredje, povezano s prazniki, ne sme biti središče praznikov, ampak dodatek, obogatitev. Nesmiselno je, če gledaš, kako bo potica vzhajala in ob tem doživljaš travme, k spovedi pa nisi šel. Hudič ima vedno na zalogi kako skušnjavo. Zdaj veva, da se morava dobro pripraviti, potem se znava tudi odzvati.
Read more:
Mislila je, da nikoli ne bo imela otrok, dokler ji drobna deklica ni zasukala življenja
Kako ste dejavni v župniji in kako to prepletate z družinskim življenjem?
Matej: Pojemo v župnijskih zborih. Večja otroka, šolarja, sta ministranta. Hodita tudi z mano v zvonik (pritrkavat, op. a.). Tega si želita zdaj že tudi mlajša dva. Kar počneš z veseljem in te osrečuje, kar te dela boljšega človeka, hočejo otroci posnemati. Gre za magnet, ki ga ne znam opisati.
Marjeta:
Matej je imel na veliko tridnevje vsak večer kako obveznost v cerkvi. Vprašala sem ga, ali bom, dokler bova imela majhne otroke, sploh kdaj prišla do obreda, ker mora biti nekdo doma z otroki. Lani me je zelo presenetil, ko je župniku dejal, da tokrat ne bo pel na vigiliji. Vem, kakšna žrtev je bila to zanj.
Read more:
“Oče je glava doma.” Bo kdo protestiral?
Včasih zunanjim pripravam posvetimo več pozornosti kot notranjim.
Marjeta: Ogromno mi pomeni, da si lahko v postu privoščim dobro spoved. Ne instant različice v zadnjih treh dneh, ko so pred spovednicami dolge vrste, ampak tako, da se lahko s spovednikom pogovorim. Če nama v adventnem ali postnem času uspe na duhovne vaje, to predstavlja piko na i.
Matej: Izbirava predvsem duhovne vaje, ki imajo organizirano varstvo, običajno pri Družini in Življenju (DiŽ). Ljudje se danes še vedno bojijo, da ne bodo videti preveč fanatično. Tvoja dela in dejanja morajo odražati Božjo navzočnost. Kaj mi pomaga maša vsak dan, če pa nenehno kritiziram, sem nasilen in podobno?
Družabna omrežja so prinesla polikane, brezmadežne podobe starševstva. Marjeta, v svojih prispevkih na DiŽ-u pogosto pišete o prilagajanju kriterijev, sprejemanju nepopolnosti, stvarnosti.
Marjeta: Da sem spoznala, da tudi če ni vse popolno, je še vedno v redu, sem potrebovala veliko časa. Glede svojega perfekcionizma se pošalim, da mi je Bog moral dati pet otrok, da sem se lahko spustila na realna tla.
Read more:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester
Pri nas doma si bil priden, če si lepo pospravil, imel lepe ocene in obnašanje. Hvaležna sem, da sva našla DiŽ, da sva se o teh stvareh začela pogovarjati. Bogu je vseeno, ali imamo počiščena tla. Otrokom pa je še bolj vseeno. Bolj si želijo, da bi bila mama z njimi, ne pa da vseskozi tekam naokrog in delam red v materialnem svetu. Nimava pa težav s tem, da bi morala biti popolna na zunaj, saj nisva na nobenih družabnih omrežjih. Če pa bi bila, pa bi imela gotovo tudi to skušnjavo.
Matej: Če si polikan, popoln, na nek način izrivaš Boga iz svojega življenja, ker ga ne potrebuješ več. Če pa se trudiš, da si danes boljši kot včeraj, ter upaš in veruješ, da boš jutri boljši kot danes, te nepopolnost ne bo obremenjevala. Videl boš blagoslov nad sabo. Veseliš se tega, da te Bog varuje. S takšnim pogledom bi manj jamrajoče sprejemali prihodnost.
Cilj je le eden: dokopati se moramo do tega, kaj je Božji načrt za nas. V preizkušnjah, ki so presegale moje duhovne moči, sem prosil Boga: “Dobri Bog, ne vem, kaj je prav. Ni treba, da razumem. Nakloni mi le, da bom sprejel tvojo voljo.” Nisem si na primer mislil, da bo najina pot to, da imava pet otrok. Ampak, hvala Bogu, lahko jih imava.
Read more:
Je tvoj zakonec tudi tvoj najboljši prijatelj?
Kdaj in kako si vzameta čas zase, le zase?
Marjeta: Vsaj trikrat na mesec si vzameva prosti večer, da greva na zakonsko skupino. V dveh sva člana, eno v DiŽ-u pa vodiva. Pravilo imamo, da gre par vsaj enkrat mesečno na zmenek – v kino, na večerjo, koncert ali pa le na sprehod. Tega se drživa, da pokaževa zgled. (nasmešek) Pomagata nama Matejeva mama in varuška.
Matej: Včasih pa veliko pomeni že to, da greš lahko med tednom v miru k maši.
Read more:
Kako preprečiti, da se v paru naseli zavist?
Read more:
“Brez poroke si na istem mestu, ne narediš koraka naprej”
Read more:
“Polovica našega razreda je na antidepresivih.” Ideje za starševsko podporo maturantu
