Življenje s tremi majhnimi otroki je vse prej kot preprostoŽivo se spomnim prizora izpred petih let, ko je bila moja najmlajša hči novorojenček. Sedela sem na kavču in jo dojila. Medtem sem v prosti roki držala slikanico in jo brala s starejšima otrokoma. Naenkrat je srednja hči, takrat stara tri leta, odhitela na stranišče in čez minuto se je zaslišal klic: “Mami, pridiiiiii! Sem žeeeeeeee!” Nisem imela drugega, kot da sem dojenčico hitro odložila na kavč, šestletnemu sinu rekla, da takoj pridem, in pohitela k hčerki, da sem ji obrisala rito.
Mama treh majhnih otrok je “hodeči multitasker”
Zgornji prizor zelo dobro orisuje, kakšno je življenje mame s tremi majhnimi otroki. Multitasking ali mnogoopravilnost je izraz, ki ga morda pogosteje povezujemo z več desetimi odprtimi zavihki na svojih prenosnikih, a mama majhnih otrok je hodeči “multitasker”. Ne zato, ker bi tako želela ali ker bi si to sama izbrala, ampak zato, ker drugače preprosto ne gre. In v tem postanemo zelo dobre.
Read more:
Resničnost materinstva zajeta v eni minuti
Read more:
“Mnogi rečejo, kaj vse zmorejo ženske. Ampak kaj vse šele zmore mama!”
Šment je le v tem, da med vsemi opravili ne pomislimo nase. Čas zase namreč za nekaj časa postane koncept, ki je podoben znanstveni fantastiki. To pa velja tudi za najosnovnejša opravila in potrebe – vsaki mami majhnih otrok je znano, kako je včasih minil tudi cel dan, ne da bi uspela iti v miru na stranišče ali se vsaj približno najesti, da ne govorimo o “razkošju” tuširanja. Kje so šele druge stvari, kot so branje, miren pogovor po telefonu ali še kaj bolj osebnega.
Čas zase ali spati, ko dojenček spi
Ko so bili moji otroci še zelo majhni, me je najbolj prizadelo pomanjkanje spanca. Ker sem človek, ki brez določene količine spanca zelo težko funkcionira, moji otroci pa so se prvih nekaj let svojega življenja prebujali tudi po pet- in večkrat na noč, sem tista leta preživela kot v nekakšni meglici. Nasveti, kot so “ko otrok počiva/spi, naj počiva tudi mama,” se sicer v teoriji slišijo odlično. V resnici pa je tista urica ali dve otrokovega počitka na dan čas, ko lahko mama postori nujne stvari doma, ki jih sicer z dojenčkom v naročju ali na prsih nikakor ne more.
Read more:
7 nasvetov za očete: ko pride dojenček domov
Večina mam tistega časa tako ne izkoristi zase, temveč za to, da na hitro skuha kosilo za družino, nujno opere stroj perila, sortira nogavice vseh družinskih članov in podobno. Priznam, da sem si tisto o spancu, ko dojenček spi, vzela k srcu šele pri tretjem dojenčku. Ker sem vedela, da bodo popoldnevi pestri, saj bosta doma tudi starejša otroka, sem tako kakšno dopoldne ob dojenčici mirne vesti zaspala, s tem pa sem zase naredila verjetno največ, kar bi v danem trenutku sploh lahko.
Družba drugih mamic je neprecenljiva
Dnevi in tedni z dojenčkom in majhnimi otroki so lahko za mamico precej naporni in tudi osamljeni, čeprav opažam, da se o tem (pre)malo govori. Kako si včasih želiš, da bi se lahko pogovoril s kakšno odraslo osebo, ne pa da si stalno samo “mama servis” za vse številne drobne in malo manj drobne otroške tegobe. Zato mi je bilo zelo dragoceno, da sem imela prijateljico, ki je imela podobno starega dojenčka kot jaz. Z njo sva si – pogosto med večurnim dojenjem na kavču – kar prek sporočil izražali podporo, se bodrili, se pogosto nasmejali in si skratka z družabništvom krajšali čas.
Read more:
Fit mami je srečna mami. Pa je res?
Read more:
Si predstavljate, da bi kaj takega naredili slovenski profesorji?
Včasih se ti namreč zdi, da so problemi, ki jih imaš s svojimi otroki, edinstveni, ob pogovoru z mamo v podobni situaciji pa ugotoviš, da se vse soočamo z zelo podobnimi izzivi. Zelo rada sem se tudi oblekla in šla z dojenčkom v vozičku na sprehod, včasih pa tudi v avto in se kam zapeljala. Tako sva bila oba zadovoljna, jaz zato, ker sem si med sprehodom ali obiskom svete maše, trgovine, kavarne vzela nekaj trenutkov zase, dojenček pa zato, ker sem bila zadovoljna jaz. Dojenje “na poti” sem vzela kot nekaj samoumevnega, saj bi se počutila preprosto slabo, če bi bila noč in dan samo za štirimi stenami.
In zakonsko življenje?
V resnici nimam odgovora na vprašanje, kako mi je ali nama je “uspelo”. Vem samo to, da sem vedno zaupala v Božjo pomoč in da je na koncu vedno nekako šlo. Nekako nama je uspelo prebroditi najbolj naporna leta, moj mož pa mi je bil z aktivnim sodelovanjem pri obveznostih z otroki v veliko pomoč.
Ob večerih sva skušala skupaj pogledati kakšen film, medtem ko je dojenček med dojenjem zaspal v mojem naročju. Ko pa so bili malo večji, sva kar hitro obnovila najino navado in šla kakšen večer sama na zmenek, speče otroke pa sva prepustila v varstvo babici ali sestri.
Read more:
10 priprošnjikov, ki vas bodo spremljali skozi nosečnost
Read more:
“Vsak je poklican, da bi postal boljši. Želje po popolnosti, perfekcionizmu so pogubne”
Read more:
Prisluhnite psalmu, zaigranemu na starodavne inštrumente in zapetemu v hebrejščini
