Njegova predanost sinu je navdušila tako študente kot profesorjeVsi študenti Univerze Cadiz v Španiji poznajo Juana Joséja Lucero Domíngueza, mladeniča s hudo telesno prizadetostjo, ki ga vsak dan v predavalnico pospremi požrtvovalen oče. Ker se njihovo akademsko leto počasi končuje, so se na fakulteti odločili, da se bodo poklonili človeku, ki je iz dneva v dan potiskal invalidski voziček in stal ob strani svojemu sinu, da bi lahko dosegel najboljšo možno izobrazbo.
Read more:
Diplomirala je zahvaljujoč ljubezni svoje mame: “Slepa sem, ampak živim srečno življenje”
Postal je član razreda
Juan, Juan Joséjev oče, je tako včasih obsedel pred vrati predavalnice, občasno si je vmes privoščil kavo in se nato vrnil še pred sinovim naslednjim predavanjem. Sčasoma so ga profesorji in študenti povabili, naj tudi on vstopi v predavalnico in postal je stalnica, član njihovega razreda.
Njegovo prizadevanje je bilo tako opazno, da so se sinovi sošolci odločili, da Juanu pokažejo svojo naklonjenost in hvaležnost. Vključili so ga v uradne fotografije diplomantov, sicer brez tradicionalnih obrednih oblačil, ki jih vsi ostali nosijo na fotografiji, vendar z vsemi drugimi častmi. Pod njegovo sliko so zapisali njegovo ime in poseben podnaslov: “Oče Juan Joséja in vseh nas …”
Juan José je več kot dokazal, da lahko študira kljub fizični invalidnosti. Pred študijem razrednega pouka je že diplomiral iz matematike. To je bilo mogoče tudi zaradi popolne podpore njegovega očeta.
Juan Joséjeva mama je umrla ob rojstvu.
Oče, ki je tudi neke vrste učitelj
Eden od sošolcev je povedal, da jim je oče “dal veliko lekcijo ponižnosti in se ni nikoli hvalil, kaj počne za svojega sina”. A Juanova velikodušnost se ni dotikala samo sina. Štiri leta, ko ga je spremljal na predavanja, je s prevozom na fakulteto in domov pomagal tudi drugim študentom. Opisujejo ga kot nasmejanega in ljubečega človeka, ki je razsvetljeval njihov dan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Kolenc.
