Alenka Rebula: Vsaka ženska je ženska na svoj način, drugače ni pristna

Ženska ženski ‒ mama, žena, pisateljica, pesnica in predavateljica Alenka RebulaRojena je v Loki pri Zidanem mostu, a že od otroških let živi v Italiji. Je žena in mama treh otrok, ki je diplomirala iz filozofije (psihološka smer) na tržaški univerzi. Več let je poučevala psihologijo in pedagogiko, ukvarja pa se z esejistiko, literaturo, predavanji in delavnicami … Že več kot dvajset let predava in vodi delavnice za osebnostni razvoj v Italiji, Sloveniji in Avstriji.

Je avtorica izredno odmevnih strokovnih knjig: Globine, ki so nas rodile, priročnika za samovzgojo Blagor ženskam, Sto obrazov notranje moči, Vera vase. Piše pa tudi na svoji spletni strani, kjer se srečuje s številnimi obiskovalci, ter objavlja članke, razmišljanja in pesmi.

Zase pravi, da je “preprosta ženska, ki piše in išče odgovore, kako uporabiti svoje zmožnosti in zaživeti polnost življenja”.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Dan začnem tako, da se notranje povežem s svojo željo po lepoti, miru in ljubezni. Vstajam običajno zelo zgodaj. Stopim na teraso, pogledam na vzhod, prisluhnem v zrak, v lipo pred teraso, v nebo. Skušam začutiti, kaj me ta dan čaka in kaj naj me vodi. Potem začnem.

Read more:
“Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam”

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Do svojega telesa imam negovalen in ljubeč odnos. Bilo mi je podarjeno in za vse, kar je na njem lepo, zdravo in osrečujoče, sem hvaležna. Včasih opazim, da sem se spet malo postarala, in si zaželim, da bi to znala živeti polno in z veseljem.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Nega videza je zame nega notranjosti, čutim globoko povezanost s tem, da se počutim čista, dišeča, počesana in lepo oblečena, ter s tem, da čutim svoje dostojanstvo.

Nikoli ne želim biti zanemarjena ali pozabiti na to, kakšna sem videti sama sebi, ker me to povezuje z lepoto življenja kot takega, s harmonijo in odgovornostjo do svojega počutja na svetu. Tudi ko sem sama doma in ni nikogar ali ko sem bolna, se poskušam negovati, počutiti lepa.

Read more:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”

Read more:
Petra Sadar: Svoje telo moramo negovati s takšno nežnostjo, kot negujemo svojega duha

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Materinstvo zame ni vloga, ampak del moje biti. Do svojih otrok, do vseh otrok, do sebe, do narave … Povsod lahko zaživi ta nagib varovanja, nežnosti in predanosti življenju.

Človeško bitje in vsa živa bitja iščejo ljubečo mater. Tudi jaz, ko mi je bilo najtežje, sem čutila, da potrebujem notranji pogovor s svojim materinskim bistvom, ki je obenem dar in izbira.

5. Če se spomnite dni, ko so bili otroci še majhni, obveznosti in dela čez glavo dovolj … Ko je bil dan že tako naporen, nato pa so se še otroci odločili, da kakšno zagodejo … Kako ste se odzvali v takšni situaciji in kako ste jo rešili?
Različno. Pogosto tako, da sem otopela in skušala vse narediti in se prignala do depresije. Ali pa tako, da sem se umaknila v mir in poiskala razlog, da to sprejemam in nadaljujem. Včasih, ko je bilo vsega preveč, sem zbežala ali želela izginiti.  Veliko je bilo nihanja in zelo težkih ur. Zato vem, kako je mladim materam, in si želim, da bi jim ne bilo tako, kot je bilo včasih meni. Veliko lahko naredijo zase.

Biti mati je vsekakor veliko in vseživljenjsko breme, to si je treba priznati, a obenem nas kot ženske lahko prerodi in iz nas ustvari bitja, ki obdarijo svet. A ne zgodi se samo po sebi in samo zato, ker rodimo. Zgodi se, če v to zavestno pristopimo in gremo v preobrazbo.

Read more:
S. Marjeta Pija Cevc: “Manj načrtujem, kaj bom, več sledim vzgibom in toku dneva”

6. Kako po več letih zakona z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Srečanje v zakonu je mogoče, če vsak od dveh sebe razvija in vstopa v nove izkušnje, da ima kaj novega dati. Po eni strani moža ljubim zaradi tega, da je ostal, kar je bil, ko sem ga spoznala. Po drugi strani zato, ker je znal ostati ob meni, ko sem se spreminjala. Zlasti pa zato, ker nikoli ni zbežal od svojih odgovornosti in je znal vedno trdno stati, ko je mene odnašalo sem in tja.

Read more:
“Če sem se odločila biti žena, sem ‘pomočnica’ možu. To vlogo je treba vzeti zares”

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Teh je bilo kar veliko. Morda to, da sem z leti in postopoma na boleč način dojela, česa vse ne morem spremeniti, premakniti, doseči. V mladosti sem verjela, da s prizadevanjem lahko dosežem karkoli. Danes vem, da se nenehno srečujem z voljo drugih, z okoliščinami, ki so močnejše od mojih želja, vidim svoje meje, potrebo po podpori in posluhu, svojo ranljivost.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Samo v veselju nad seboj se vame vrne moja duša.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Z odnosi, v srečanjih z ljudmi, ki jih občutim in me občutijo. V srečanju z lepoto sveta in včasih celo v srečanju z bolečino, ki me reši iluzij in naporov v prazno. Odrešuje me tudi vsako odkritje svojih meja, kar me razbremeni in mi pove, da sem samo Božji otrok, ki zmore, kar zmore.

Read more:
Gospa Danica pri 94 letih še vedno plete in hodi s skuterjem na izlete

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… ker čutim na svoj način, ker je v meni svet fantazije, sanj in podob, cvetenje lepote in nežnosti, moči in nenehne preobrazbe. Vsaka ženska je ženska na svoj način, drugače ni pristna. Moj pristop ne more biti osrečujoč za vsako žensko, ne smemo se primerjati. Jaz sem taka in to sprejemam in živim. Drugim ženskam pa skušam pomagati, da najdejo v sebi svoj lastni cvet. Samo tisti lahko da sad, ki jih nahrani in bo nahranil tudi njihove drage in svet.

 

 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.