Včasih so se morale boriti, in to dobesedno, za resnico, pravico in častČeprav lahko v stripih najdemo primere bojevnic, kot so Čudežna ženska (Wonder Woman) in Superženska (Superwoman), se te superjunakinje ne morejo primerjati z neverjetnimi ženami iz zgodovine Katoliške cerkve, ki so se zavzemale – in včasih celo borile – za resnico, pravico in čast.
Žene, ki vam jih predstavljamo tu, so še posebej zanimive. Prihajajo iz različnih okolij – nekatere so bile iz kraljevih družin, medtem ko so bile druge kmečka dekleta. Nekatere so bile žene in matere, druge so bile vdove. Nekatere so bile trdosrčne, še posebej pred spreobrnjenjem, druge so bile sočutne. Ne glede na njihove zgodbe pa je vsaka izmed njih odgovorila na izzive svojega življenja in okoliščine s silovito odločnostjo, pogumom in močjo.
Predstavljamo vam sedem pogumnih katoliških bojevnic, ki nas še danes lahko navdihujejo.
Sveta Ivana Orleanska ‒ Ko je bila sveta Ivana Orleanska še najstnica, je imela videnja svetega Mihaela, svete Katarine in svete Marjete. Prosili so jo, naj prestolonaslednika pripelje na kronanje v Reims. S pomočjo dveh vojakov je Ivana pripotovala na kraljevi dvor, kjer si je pridobila zaupanje Karla VII. Na podarjenem konju in v bojni opremi je Ivana skupaj s francosko vojsko odjezdila v Orléans. Francozi so z njo ob boku zmagali v bitkah proti Angležem in znova zavzeli mesti Orléans in Troyes. Leta 1429 je bil Karl VII. okronan za kralja. Ivano so ujeli blizu kraja Compiegne leta 1430, naslednje leto pa so jo obsodili zaradi krivoverstva in jo zažgali na grmadi v politično motiviranem in nepravičnem procesu.
Sveta Olga Kijevska ‒ Ko je imela Olga štiriindvajset let, se je poročila z Igorjem Kijevskim. Ko je bil njun sin Svjatoslav star tri leta, so Igorja ubili Drevljani, pripadniki zgodnjega vzhodnoslovanskega plemena. Olga je po njegovi smrti zavladala in se ni hotela vnovič poročiti, saj je želela ohraniti prestol za sina Svjatoslava. Drevljani so poslali dvajset snubcev, ki so Olgo skušali prepričati, da bi se znova poročila, toda ona jih je dala žive zakopati. Pretvarjala se je, da se je zaročila, in povabila nekatere ugledne voditelje plemena, naj se ji pridružijo pri praznovanju. Ko so prispeli, jih je povabila v toplice, da se odpočijejo, nato pa stavbo z njimi vred zažgala. Pozneje je v napadu na Drevljane, ki ga je vodila Olga, umrlo pet tisoč mož. Čeprav je bila Olga kruta, je v svojem življenju pozneje postala ena izmed prvih vladaric na tistem področju, ki se je spreobrnila v krščansko vero. Krščena je bila v Carigradu leta 957. Po krstu je prevzela ime Helena po vladarici Heleni.
Ivana Flandrijska ‒ Ivana, ki se je rodila leta 1295, je po poroki z Janezom Montfortskim leta 1329 postala bretonska vojvodinja. Njen mož se je moral za prestol boriti s svojo nečakinjo Ivano iz mesta Penthièvre, zato si je Ivana večino svojega življenja prizadevala za moževe in sinove pravice v bretonski vojvodini. Spopad za prestol je prerasel v državljansko vojno, imenovano tudi “vojna dveh Ivan”, saj sta bili vpleteni obe Ivani. Vojna je trajala triindvajset let. Ko je Janez Montfortski sredi vojne umrl, je Ivana sporočila, da je njen sin, ki je bil tedaj še dojenček, postal zakoniti vojvoda. Okrog sebe je zbrala vojsko, si nadela oklep ter začela z obleganjem. Ko je videla, da je sovražnik pustil svoje taborišče v ozadju povsem nezastraženo, je “ognjena Ivana” s pomočjo tristotih mož požgala njihove šotore in vse zaloge. Vojna je trajala do leta 1364, ko je Ivana razglasila zmago, Ivanin sin pa je bil imenovan za zakonitega vojvodo Bretanije.
Begum Samru ‒ Begum Samru Farzana Zeb un-Nissa je živela v 18. stoletju v Indiji in jo bolje poznamo kot Begum Samru. Ta 137 centimetrov visoka žena je bila dvorna plesalka, ki je postala všeč Walterju Reinhardtu Sombreju, zloglasnemu morilcu iz Patne. Ko ju je mogulski poveljnik Najf Khan porazil, mu je par postal všeč in postala sta del njegove brigade. Begum Samru, ki se je pri krstu preimenovala v Ivano Nobilis Sombre, je krstil katoliški duhovnik, ko je bila stara prek štirideset let. Ko je njen mož umrl, je prestol prevzela ona. Begum Samru pa ni le vladala, ampak tudi poveljevala armadi več kot štiri tisoč vojakov. Po porazu leta 1803 se je predala britanskemu generalu lordu Laku. Pozneje je Begum Samru dala zgraditi baziliko Naše milostne gospe. Delo je zaupala italijanskemu arhitektu, ki je projekt končal v enajstih letih. Begum, ki se je pozneje spreobrnila h katoliški veri, je postala edina katoliška vladarica v Indiji.
Kraljica Nzinga iz Ndonga in Matambe ‒ Kraljica Ana Nzinga, poznana tudi kot Ana de Sousa Nzinga Mbande, je bila kraljica dveh kraljestev, Ndonga in Matamba. Danes to področje zavzemata Angola in južni del Afrike. Potem ko je njen brat storil samomor, je prevzela njegovo kraljestvo. Postala je poznana po svoji politični bistroumnosti in sposobnosti kot ambasadorka. Ko so Portugalci začeli kolonizirati tiste kraje, so poslali Nzingo, da bi jim ponudila mirovni sporazum. Ko je prispela na sestanek, so bili Portugalci presenečeni nad njeno samozavestjo. Portugalski guverner ji med pogajanji ni ponudil stola, pričakoval je, da se bo usedla na predpražnik, ki so ga uporabljali le za podrejene. Toda Nzinga je enega svojih služabnikov prosila, naj gre na vse štiri, tako da je ona med pogajanji sedela na njegovem hrbtu. Kraljice Nzinge se spominjamo kot goreče bojevnice proti Portugalcem. Svoje ljudstvo je osvobodila sužnosti. Katoličanka je postala po letu 1600, ko je bila krščena.
Katarina Aragonska ‒ Katarina, hčerka kraljice Izabele I. Kastiljske, je leta 1507 postala ambasadorka španskega dvora v Angliji. Tako je postala prva ženska v evropski zgodovini, ki je postala ambasadorka. Leta 1509 se je drugič poročila, in sicer s kraljem Henrikom VIII. Njen prvi mož je umrl le šest mesecev po njuni poroki. Na njeni znački je upodobljeno granatno jabolko, ki je starodavni simbol za Kristusovo vstajenje. Katarina je podpirala renesančno umetnost. Leta 1523 je Juanu Luisu Vivesu naročila, naj napiše kontroverzno delo z naslovom The Education of a Christian Woman (Vzgoja krščanske ženske). Avtor dela je trdil, da imajo ženske pravico do izobraževanja, kar si je Katarina želela za svojo hčer Mary. Katarina je obsodila protestantizem Martina Lutra, zaradi česar jo je njen spovednik predlagal za zaščitnico vere.
Matilda Toskanska ‒ Matilda je bila ena izmed redkih žensk svoje dobe, ki se je spominjamo po njenih vojaških dosežkih v srednjem veku. Po smrti svojih staršev, sorojencev, moža in hčere je Matilda potovala s papežem Gregorjem VII. kot njegova zaščitnica na poti proti severu. Vladar Henrik IV. je skušal prestreči papeža, a se je Matilda srdito borila proti temu. Na koncu je dosegla dogovor med papežem Gregorjem in Henrikom: Henrik je moral skesano hoditi po snegu zaradi svojega napada in ostati na mrazu tri dni, preden se je smel srečati z Gregorjem. Ko je papež Gregor VII. leta 1085 umrl, je Matilda vodila armado v podporo novemu papežu Viktorju III. Še naprej je bila deležna groženj Henrika IV., toda zaradi njene vojaške spretnosti se je Henrik leta 1097 popolnoma umaknil iz Italije.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.
Tags:
Podprite Aleteio!
Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.
