O bolečinah po ločitvi in soočanju z njimiLočeni, še posebej v Cerkvi, so marsikdaj tabuizirana, nekoliko na rob odrinjena tema. Verjetno se je tudi zato naš sogovornik odločil za anonimnost. Temu pa je botroval tudi v javnosti izpostavljen poklic, ki ga opravlja.
Recimo torej, da smo se pogovarjali z Bojanom. Z nekdanjo ženo sta se ločila po 15 letih zakona, v katerem so se jima rodili trije otroci. Njun odnos se je začel zapletati že kmalu po poroki. Žena je bila dolgoletna študentka, on pa je delal v dveh službah, da sta se finančno “kam premaknila”. Dokončno je počilo, potem ko so se preselili v novo hišo.
Read more:
“Žalostno je, če šef ne razume, da morajo starši ob primerni uri domov k družini”
Um, srce in duh so bili v drugi vrsti
Strokovno pomoč sta poiskala na več koncih, a naprej ni šlo več. “Ponavadi na terapije nočemo moški, a v mojem primeru partnerske terapije ni želela nadaljevati žena,” se spominja Bojan in poudarja pomen predzakonskega razčiščevanja preteklosti, zdravljenja ran iz zgodnejših let.
Tudi sam pa bi storil marsikaj drugače, če bi se lahko odločil še enkrat. Tedaj je pretehtala udobnost zveze: “Razmišljal sem preveč pragmatično, namesto da bi gledal na um, srce, duha. Vprašanje, ali bi zdaj sploh šel v tak odnos. Preden bi se poročil, bi od sebe in žene pričakoval, da razčistiva s preteklostjo, da ne nosiš te prtljage do smrti in svojih bolečin ne apliciraš na zakonca, saj si tega ne zasluži.”
Bojan je za zdaj ločen civilno. Prizadeva si tudi, da bi dosegel ničnost cerkvenega zakona.
Read more:
“Glavno poslanstvo Cerkve vidim v tem, da celi rane, ki nastanejo ob ločitvi”
Zaznamovani
Kakorkoli obrnemo, so ločeni v družbi vsaj v določeni meri ožigosani: ni jim uspelo na pomembnem življenjskem polju, v zakonu. Zato ni preveč težko razumeti, da so včasih bolj naveličani razlaganja celotne zgodbe, kdaj bolj drugič manj, naključnim znancem in odgovarjanja na vprašanja tipa: “A ločil si se? Nisem vedel, res! Pa tak krasen par sta bila!”
Ko se meseci od ločitve odmikajo, je bolečina Bojanove osamljenosti vse manjša. Tudi zaradi srečevanj z ljudmi, ki delijo enako usodo. “Srečen sem, da živim v Ljubljani, kjer imam celo izbiro glede skupin za ločene. Marsikdo se mora voziti na drugi konec Slovenije, da lahko sodeluje v skupini, kjer se čuti ljubljenega in sprejetega,” razlaga naš sogovornik.
“Težava je v osamljenosti, saj je to v cerkvenih krogih precej tabuizirana tema. Vsaj v vsaki dekaniji bi morala biti skupina razporočenih, pa tudi moška duhovna skupina,” meni Bojan, ki je tudi sam član ene takšnih skupin.
Read more:
10 znakov, da nisi v zvezi s pravo osebo
Pogled v prihodnost
Bojan živi čisto in prejema sveto obhajilo. Po njegovih izkušnjah pa ni povsod tako: “V nekaterih župnijah duhovniki ne podeljujejo evharistije ločenim, čeprav živijo čisto. To je žalostno. Se mar bojijo, kaj bodo rekli ljudje? Jezus je bil na strani šibkejših.”
Želi si, da bi bil cerkveni zakon razglašen za ničnega, to je vsekakor načrt A. V nasprotnem primeru pa, če bo našel pravo damo zase, se želi poročiti vsaj civilno, čeprav se zaveda, da bo z življenjem v novi zvezi kršil zapovedi in zato ne bo smel prejemati svetega obhajila.
Read more:
Ali lahko obstaja dober zakon brez ljubezni?
Po razredih?
“V novo zvezo bi šel z veliko več zrelosti, veliko bližje sem Bogu kot tedaj, ko sem sklepal zakonsko zvezo, veliko več modrosti imam. Zakaj ta zveza ne more biti blagoslovljena? To se mi zdi morda malo krivično. Bova z morebitno partnerko, če tudi ona ne bo razvezana ali samska, čakala na smrt bivših partnerjev? Jezus ljudi ni delil na različne razrede. Bova dotlej drugorazredna?” se sprašuje Bojan, ki še vedno trdno verjame v družino in krščanski zakon.
Zgodba, ki jo razkrivamo, ima tako kot vse svoj subjektivni odtenek. Priča pa, da obstajajo in ostajajo številni verni ločeni in razvezani, ki si želijo pomoči in pozornosti tako Cerkve kot okolice in družbe.
Read more:
Petra Stopar: Govorjenje o pomanjkanju časa za bližnje je samo priročen izgovor
Read more:
Zakaj je tako pomembno, da odpustimo svojim staršem
Read more:
“Starši otrok z avtizmom so heroji”
