Z družino smo bili na praznik apostola Tomaža pri sveti maši v Medžugorju. Malčka sta se med mašo mirno igrala v pesku z avtomobilčki, midva pa sva, končno, lahko v miru poslušala evangelij in duhovnikovo pridigo. V zgolj nekaj stavkih je “model” zabil žebljico na glavico in jaz sem po hitrem postopku izvlekla svojo beležko in načečkala nekaj ključnih misli, ki bi jih rada delila z vami. Zdijo se mi temeljne za vsakega kristjana.
Read more:
Sporočilo iz Vatikana: Romanja v Medžugorje so tudi uradno dovoljena
Pravzaprav so vsi dvomili
Nejevernemu Tomažu delamo krivico. Ni bil samo on tisti, ki je dvomil. Tudi drugi so, samo on je na glas upal reči, da ne verjame. In, pazi to, ni rekel: “Ne morem verovati, dokler ne vidim ran in ne položim roke v njegove prebodene prsi.” Rekel je: “Ne bom veroval.”
Lahko bi rekli, da noče (!) verovati, dokler se ne prepriča. Vera namreč ni le v glavi, vera je v volji. Lahko namreč vemo (razumsko), kaj je prav, pa se vseeno odločimo (po volji) drugače, kot nam narekuje glava. Vera je torej (tudi) volja. Lahko veruješ, pa se vseeno odločiš za slabo, ne za dobro. In Tomaž noče verjeti, dokler ne vidi.
Poglej!
Potem so bili zbrani, prestrašeni, in skozi zaprta vrata je prišel Jezus. Pozdravil jih je: “Mir z vami!” In takoj je vedel, da Tomaž ne verjame v njegovo vstajenje. Zato ga je poklical, povabil bližje in mu rekel: “Poglej!”
Resno ga je vzel. Ni ga kritiziral. Ne obsojal. In Tomaž je veroval. Zanimivo je to, da ne piše, da je Tomaž prijel Jezusove roke ali se dotaknil prebodene strani. Samo videl je in je veroval. Čeprav je prej hotel prijeti, začutiti.
In izrekel je najkrajšo in najmočnejšo izpoved vere. “Moj Gospod in moj Bog!” Ne naš, ne vaš. MOJ. Osebni. Pravi. Pristni.
Read more:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
V središče
Potem se je Tomaž umaknil, dojel je in prepustil prvo mesto Jezusu. Bam! Postavil ga je v središče. To, kar bi morali storiti vsi mi. Postaviti Jezusa v središče našega življenja.
“Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!” (Jn 20,29)
Ne videti, pa verovati. Vera namreč ni prvenstveno vezana na razum, ampak na voljo.
Jezus namreč ni v območju vidnega, vseeno pa je v središču. Vsaj poskusiti bi morali. Ker smo Boga vrgli iz središča in tja postavili sebe. Če je namreč v središču Jezus, je vse ostalo na pravem mestu. Poskusite.
Read more:
5 poletnih aktivnosti za živahne malčke in utrujene mame
Read more:
“V cerkev ne bom hodil, saj nočem biti v družbi hinavcev”
Read more:
Mož, ki je dobil vzdevek apostol Kranjske
