Celjanka Mateja Ranšek je zaradi raka ostala brez dojke in las, a se nikakor ne prepušča smiljenju sami sebi. Povsem nasprotnoMateja Ranšek se bo prihodnje leto objela z abrahamom. Lansko jesen pa se ni ravno objela s prišlekom, ki ji je močno spremenil življenje. Kot sama pravi, je v telo dobila nepovabljenega gosta, raka. Z njim se je odločno spopadla in izpogajala njegov odhod. Čeprav jo je ta bitka med drugim stala desne dojke, las in še česa.
Read more:
Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne
“Midva z rakom sva se dogovorila, da bova tole končala. Čakajo me še ena kemoterapija, obsevanje, hormonska terapija. Z rakom sva domenjena, da sva zadevo končala,” vsiljivca Mateja jemlje precej osebno. Opravila je že pet kemoterapij. Iz ordinacij pa za zdaj prihajajo pozitivne informacije – da raka ni več.
[youtube https://www.youtube.com/watch?v=_tUJaq6CqbQ&w=560&h=315]
Samopomilovanju vstop prepovedan
Z boleznijo se spopada ob pomoči vztrajnosti, aktivnosti in (samo)ironije. Njena drža ostaja strogo pozitivna, čeprav seveda ne taji, da je zaradi posledic kemoterapij bistveno pogosteje in hitreje utrujena kot ponavadi.
Read more:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
“Omejuje me to, da delam pol ure, utrujena sem pa tako, kot bi garala osem ur,” opiše del svojega vsakdanjika, a ji še na misel ne pride, da bi se smilila sami sebi: “Če bom obstala, mi bodo odpovedale mišice. Ne smeš obstati v bolezni in se predati samopomilovanju.”
Pravi, da se zaradi izgube las trenutno ne počuti ženstveno, a “me zato nihče ne more zlasati”.
[youtube https://www.youtube.com/watch?v=Pnp4Inf9k7g&w=560&h=315]
“Zamera je nepotrebna prtljaga”
Veliko razmišlja o odnosih, še posebej o takšnem in drugačnem tovoru, ki ga življenju naprtijo dnevi, tedni, meseci različnih konfliktov. “Zamera je stvar, ki jo vlečeš za sabo. Gre za nepotrebno prtljago, ta kovček pa ti le škodi. Stvari, ki so se mi v življenju zgodile po krivici ali kakorkoli, sem se odločila odpustiti. Ker so me bremenile. Pozabiti ne moreš, odpustiti pa je treba,” odločno pribije.
Read more:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Riše nasmehe
Želi biti dejavna, pomagati, lepšati dneve ljudem. To v zadnjih tednih počne kot prostovoljka na evropskem prvenstvu v rokometu do 20 let v Celju. Mimogrede, tam gre Slovencem odlično, danes se bodo namreč borili za zlato kolajno.
“Zame je motivacija, da naredim nekaj dobrega, vrednega. Da nekomu, ki se je na primer izgubil, pokažem pot in mu polepšam dan,” Mateja utemeljuje svoje prostovoljno udejstvovanje. Niti pod razno ga ni želela prečrtati, čeprav je šele pred kratkim opravila zadnjo kemoterapijo.
Sprejemati je bistveno težje kot dajati
Razveseljuje jo kuža, še posebej pa prijateljice. “Brez njih ne bi bila tako močna. Pomagale so mi tudi v finančni zagati. Nekoč mi je ena od njih, ko mi je bilo ob pomoči nerodno, dejala: ‘Nauči se sprejemati, ne dajati.’ To je težje. Vselej sem bila samostojna, glasna punca. Najbolj me moti fizična nemoč. Sicer pa sem odlično,” se nasmehne in znova debelo podčrta, da se niti po naključju ne želi smiliti ne sama sebi ne drugim.
Pivo namesto joka
“Zadnjič je do mene prišel kolega, s katerim se dolgo nisva videla. Ko me je videl, je začel jokati. Dejala sem mu: ‘Ne jokaj, raje me pelji na pivo. Vesel bodi, da me še lahko gledaš!’ Tako je,” Mateja postreže z anekdoto.
Tako to gre pri dami, ki jezika nikdar ni “šparala”: veliko raje kot solze ima smeh, tudi na lasten račun in tudi zaradi lastnih hib.
Slovenci odlični organizatorji in prostovoljci
Za številnimi slovenskimi uspehi, tudi za odlično pripravo prireditev, kot so poleti v Planici, tekmi za svetovni pokal v Kranjski Gori in Mariboru in drugih velikih tekmovanjih, stojijo številni prostovoljci. Tudi oni skrbijo, da se Slovencev drži sloves dobrih organizatorjev, ki skrbijo, da stvari tečejo, kot je treba. V tujini vsekakor ni vselej tako. Tudi če je tam mošnjiček večji.
Ekipo omenjenega evropskega prvenstva za mladince, ki jo vodi Dragana Jusupović, sestavlja 60 marljivih deklet in fantov iz Slovenije, Srbije, Poljske, Nemčije … Četudi delo ni plačano, pa prinaša nekaj neprecenljivega, kapital za prihodnost: izkušnje, spoznanja, nova prijateljstva. Prostovoljno delo ima posebno plačilo. Tudi zaradi tega se je Mateja, čeprav je šport ne privlači posebej, z veseljem pridružila projektu. Življenje niso zgolj evri, še zdaleč ne.
Read more:
Kako se je papež Janez Pavel II. spovedal pri duhovniku klošarju
Read more:
Primož Roglič: od grozljivega padca v Planici do svetovne kolesarske slave
Read more:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
