“Zame je Albanija sveta zemlja”Kar 11 let je bila s. Slavka Cekuta misijonarka v Albaniji, kjer je spremljala uboge in pri tem sodelovala skupaj s številnimi dobrodelnimi organizacijami, med katerimi je tudi Karitas. Pred tremi leti se je vrnila v Slovenijo, a si je želela ostati blizu albansko govorečim ljudem. Tako danes pomaga na Škofijski karitas Novo mesto, kjer nudi pomoč predvsem makedonskim in kosovskim Albancem, ki so se v Slovenijo preselili v želji, da bi našli delo in boljše življenje.
Je Albanija res evropska Afrika, kot lahko pogosto slišimo o tej državi?
Ne. Do nedavnega je bila najbolj revna država na robu Evrope, ki pa je ne moremo primerjati z Afriko. Če greš v Afriko, veš, da boš množico lahko nagovoril in ti bo sledila. Kadar govorimo o evangelizaciji, so jasno izdelane smernice, ki jih žal za Albanijo do zdaj še ni bilo. Se pa tudi v Albaniji stvari hitro razvijajo.
Misijonarji so v začetku svojega delovanja v Albaniji pogosto razdeljevali humanitarno pomoč, pomagali ljudem na različne načine in jim tako skušali približati Cerkev in Kristusa. Ljudje so prišli, a žal tudi odšli, kadar pomoči ni bilo.
Tega si misijonarji v Albaniji nismo želeli, čeprav so ljudje prav to pričakovali. V njihovih glavah je prepričanje, da so revni. In če smo revni, potem nam morajo drugi pomagati. Dokler človek razmišlja, da je reven, težko naredi korak naprej. Za vsakega človeka je zelo pomembno spoznanje lastnega dostojanstva in bogastva, ki ju nosi v sebi.
Kakšno je trenutno stanje v Albaniji, kaj se v državi dogaja?
Albanija na široko odpira svoja vrata tujcem na vseh področjih. Zelo si prizadevajo, da bi bili sprejeti v EU. Vprašanje je, kdo bo imel koristi, če bo do tega prišlo, revni gotovo ne, ker bodo še bolj revni. Imajo sicer demokratično izvoljeno vlado, a je po mnenju mnogih poznavalcev razmer v državi tam prisotna močna korupcija.
Sicer pa je to naravno lepa in zgodovinsko bogata dežela. Zame je Albanija sveta zemlja, ker je v zgodovini albanskega ljudstva veliko bratov in sester dalo življenje za vero in zaradi vere. Kristjani so bili preganjani v času, ko so jim vladali Turki in od leta 1944 do 1985, ko jim je vladal Enver Hoxha. Slednji je državo razglasil za popolno ateistično državo. Z vso silo si je prizadeval ubiti Boga v srcih ljudi, a mu ni uspelo. Vera se je ohranila in danes raste “nova” Cerkev.
Zakaj ljudje odhajajo iz Albanije in kakšen “nahrbtnik”, zgodbe nosijo s seboj?
Po letu 1991 so odhajali predvsem zaradi revščine. Danes odhajajo po večini izobraženi ljudje, ki si želijo poklicno napredovati. Svojim otrokom želijo nuditi dobro in še boljšo izobrazbo. Želijo si socialno in zdravstveno varnost. Prav ti ljudje se v svoji domovini ne počutijo zaželjeni, ne strinjajo se s političnim, socialnim in šolskim sistemom. V tujini po večini dobro uspejo. Hitro se naučijo jezika in so se pripravljeni vključiti v socialno in kulturno okolje.
Seveda odhajajo tudi taki, ki si želijo na hitro zaslužiti in se potem vrniti v Albanijo. V Albaniji ni industrije, ki bi ljudem dala možnost stalne zaposlitve. Kljub mnogim tujim investitorjem je visok odstotek brezposelnosti. Ker imajo še vedno relativno velike družine, se morajo na nek način znajti, da preživijo.
Ker sem živela med njimi, sem se pogosto čudila njihovi iznajdljivosti za preživetje. Predvsem ženske sem doživljala kot umetnice življenja. Iz “nič” so naredile praznik, otroci so bili njihov zaklad in njihov poklic mama. S tem ko dekleta smejo v šolo, se tudi njihov pogled hitro spreminja in mnoge vrednote se izgubljajo.
Katere so glavne razlike med obema narodoma? Smo si Slovenci in Albanci v čem podobni?
Albanci so izredno gostoljubni, radi delijo, so temperamentni in topli ljudje. Zavedni in ponosni na svoje državne simbole in zgodovino. Držijo skupaj. Delovni in iznajdljivi. So “šiptarji”, trgovci in prekupčevalci.
Morda nam Slovencem malo manjka temperamentnost in zavednost kot narodu, ne vem …
Po moje nam je skupna gostoljubnost, delavnost in gotovo še kaj.
V Albaniji ste bili kot misijonarka več kot 10 let, zdaj v Sloveniji pa ste spet v stiku s tem jezikom in ljudmi.
Ko sem se vrnila v domovino, sem si želela, da bi bila blizu albansko govorečim ljudem. Ker je v Sloveniji zelo malo ljudi iz Albanije, se srečujem predvsem z Albanci iz Kosova in Makedonije. Ti so v Sloveniji zaradi zaposlitve. Moški po večini pridejo sami in delajo v gradbeništvu, pozneje pridejo za njimi še žene in otroci. Otroci se najhitreje naučijo jezika in vključijo med vrstnike.
Ohranila sem tudi močne stike z mladimi, s katerimi sem delala in živela v Albaniji. Da se lahko srečujemo na daljavo, se poslužujemo modernih internetnih medijev, ki so dostopni za vsak žep.
Se Albanci iz Albanije zelo razlikujejo od teh iz Kosova in Makedonije?
Mislim, da se. Malo že v pogledu na svet, v stopnji izobrazbe in pogovornem jeziku.
Kako pa poteka vaše delo? Kaj je vaša vloga, kako spremljate te ljudi?
Sodelavci Škofijske karitas Novo mesto so me povabili k sodelovanju pri srečevanju kosovskih in makedonskih Albancev. Pogosto je težko stekla želena komunikacija, ker prosilci pomoči niso znali slovenskega jezika. Največkrat so s seboj pripeljali otroke, ki so jim prevajali. Žal pa so se v teh primerih morali omejiti na zelo ozko komunikacijo, ker otroci niso poznali vseh izrazov.
Zdaj je to drugače. Če se le da, prosilec poskuša v slovenščini razložiti svoj problem, če pa ne gre, mu priskočim na pomoč z albanščino Pogosto so presenečeni, da se razumemo. Morda jim je včasih celo malo neprijetno, a normalno hitro in sproščeno steče pogovor. Počutijo se slišane razumljene, sprejete in pogosto pokažejo hvaležnost.
A to ne pomeni, da se njim slovenščine ni treba naučiti. To jim vedno znova povemo. Jezik je nekaj najbolj osnovnega. Da se ga naučijo in spoštujejo kulturo, v katero so prišli. Ker nismo mi prišli k njim, oni so prišli k nam.
Če želijo, jim je na voljo tudi možnost učenja pogovorne slovenščine. Ženske živijo pretežno doma in se srečujejo samo z albansko govorečimi sogovorniki, tako da nimajo priložnosti, da bi govorile slovensko. Tako učenje jim je v pomoč, da premagajo strah in spregovorijo.
Katere so glavne težave, poleg jezika, kot ste omenili, s katerimi se soočajo, ko pridejo v Slovenijo?
Za mnoge je največji problem brezposelnost, neznanje slovenskega jezika, nizka izobrazba ali samo osnovna. Velik problem je, da se ne integrirajo v okolje, v katerem trenutno živijo. Seveda so tudi ljudje, ki se naučijo in lepo govorijo slovensko, predvsem moški, in so se uspeli dobro vključiti v okolje.
Morda je še ena posebnost, da je žena, ki je doma in skrbi za družino, ponos moškega.
Pa opažate tudi kakšne pozitivne spremembe? So tudi ljudje, ki se želijo vključiti v naše okolje?
Veliko jih je, ki ponovno najdejo in se veselijo svojega dostojanstva ob delu, ki ga opravljajo. Ko uredijo stanovanjski problem in otroci začnejo redno obiskovati šolo, je to za družino blagoslov. Med vsemi temi prišleki so tudi ljudje, ki so ponovno odkrili v sebi ustvarjalnost, s katero izkazujejo svojo hvaležnost.
Kako pa vidite njihovo pot integracije tukaj v Sloveniji? Kako jim lahko pomagamo?
Mislim, da je to kompleksno vprašanje. Ker ni dovolj samo socialna pomoč. Pomembno je, da imajo ti ljudje delo, da se jim vrne dostojanstvo. Moralo bi priti do obojestranskega sodelovanja med okoljem in posameznikom oz. družino, ki se želi vključiti in integrirati v novo okolje. Državne ponudbe in možnosti za izobraževanje, možnosti za zaposlitev.
Dostojevski je zapisal v knjigi Besi: “Kdor bo naučil ljudi, da so vsi dobri, bo dopolnil svet.”
