Brane Miličević tistim, ki imajo težave z zasvojenostjo, pomaga iz lastnih izkušenjZa Branetom Miličevićem, možem in očetom iz Pirana je 15-letna bitka z zasvojenostjo od različnih drog. Gordijski vozel je presekal s triletnim bivanjem v komunah znamenitega dona Pierina. Zdaj je na drugi strani: prek Zavoda Pelikan Karitas on pomaga tistim, ki se soočajo z enakimi težavami.
Je lahko odločilna prednost, da je koordinator v zavodu za zdravljenje od zasvojenosti nekdanji zasvojenec?
Dobro je, da imajo zasvojenci ob sebi nekoga, ki je o teh stvareh študiral, strokovnjaka. Moja stroka je bolj ulična, to, skozi kar sem šel. Z manipulatorjem ne moreš manipulirati. Hitro znam oceniti, kdaj kdo laže. Vem, kje tiči problem in kakšna je rešitev. Fantje in dekleta to cenijo ter mi hitreje zaupajo. Tudi sam sem se pred vstopom v komuno srečal z raznimi psihiatri in psihoterapevti.
Read more:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Read more:
Kaj vse skrbi starše malo večjih otrok?
Kako človek pade v svet drog?
Gre za dolgotrajen proces. Vedno sem imel drogo za težavo. Ta ali alkohol nista problem. Težava sta način življenja in razmišljanja. Začne se že v otroštvu, pri vzgoji. Travme se bodo prej ali slej pokazale. Nekdo se bo zaprl vase, drugi bo padel v zasvojenost. Svojim staršem ne očitam nič. Nihče zavestno ne vzgaja otroka, da bo postal zasvojenec. Vsi ljudje delamo napake. A ko jih vidiš, je treba ukrepati, ne pa si zatiskati oči.
[youtube https://www.youtube.com/watch?v=JBjtq8eGDZ0&w=560&h=315]
Kakšno otroštvo ste imeli vi?
Nobenih odgovornosti nisem imel. Ni mi bilo treba pomagati. Od mene so starši zahtevali “le”, da bom odličen. Tako bi lahko šel na boljšo fakulteto in se izobrazil za enega od uglednih poklicev. Tudi moji starši so bili tako vzgojena. Lahko bi bil doktor, a nisem bil pripravljen na življenje. Odpihnil bi me prvi dvom. Nevarnosti so bile tabu, o njih se nismo pogovarjali.
Prišla je puberteta, hotel sem biti opažen. Opaženi pa so frajerji. Punce ne gledajo za tistimi, ki imajo petice, ampak za tistimi, ki špricajo šolo, pokadijo kakšno cigareto ali spijejo pivo. Zdaj je že v osnovni šoli prisotna trava in še kaj.
Read more:
Nekdanji odvisnik, zdaj frizer zvezdnikov brezplačno lepšal brezdomce
Hotel sem pozornost, ki je doma nisem imel. Čeprav sem bil odličnjak, nisem dobival pohval. Ker je bil uspeh samoumeven. Podobno je bilo s športom. Nogomet sem igral v drugi ligi in bil zelo dober v namiznem tenisu. Če doma nisem bil opažen, sem pozornost iskal drugje. Posledic zaradi piva, cigaret ni bilo, zato se je to stopnjevalo s travo, speedom, ekstazijem … Strah vse bolj jenja, ker ni posledic. O dolgoročnih ne razmišljaš. Meniš, da si najbolj pameten. V družbi smo si dajali potuho in vse bolj tonili.
Sta imela starša zahtevni službi?
Oče je bil zobozdravnik, mama pa kemična inženirka. Oče je bil, ampak je bil miren, ne nasilen. Kregali pa smo se. Od tega sem bežal. Človek se navadi. S sestro sva se skrila vsak v svojo sobo, a to pride prej ali slej na dan. Začelo se je s travo v obdobju med osnovno in srednjo šolo. Potem postajaš vse bolj radoveden in predrzen.
Read more:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Kako se je nadaljevalo?
Bil sem prazen. Nisem se polnil s pozitivnimi stvarmi, ampak s kemijskim, alternativnim občutkom ugodja. Zadeneš se hitro in intenzivno. Fizično še nisi zasvojen, psihično pa že od načina življenja. Poskušal sem “plesne” droge, ker smo plesali vse noči. Na srečo sem veliko pil vodo. Zjutraj nisem mogel zaspati, ker sem bil poln poživil. Tedaj je treba vzeti pomirjevalo, uspavalo ali heroin. Le tega sem se res bal. A ker sem bil s predrznostjo že tako daleč …
Ko sem se “izbruhal”, je bilo spet vse v redu. Obenem mi je bilo zanimivo in mi je “dol viselo” za vse. Bil sem v svojem svetu, ki mi je bil všeč. Heroin sem vzel enkrat, čez tri mesece znova, nato na dva meseca, nato na mesec. Telo hoče vse več. Nato sem jemal nekajkrat na teden, nato vsak dan, večkrat na dan. Potem ne vidiš več smisla v šoli, športu, pravih prijateljih. Vrednote ti ne pomenijo več nič.
Read more:
“Pozabljamo, da je življenje smiselno, ne glede na položaj, v katerem smo”
A čeprav ste bili že globoko v zasvojenosti, ste še vedno hodili na koprsko gimnazijo.
Kakšnemu sošolcu sem ukradel iz torbe denar za malico, česar prej ne bi naredil. To je naredila potreba po drogi. Kradel sem staršem – zlatnino, nakit –, očetu sem spraznil bančno kartico. Vedel sem, da jih bom slišal, a tudi, da umrl ne bom.
Drogo sem začel tudi preprodajati. Kar naenkrat sem imel veliko prijateljev in deklet. A postaneš tudi sumljiv kriminalistom. Ko ti stopijo na prste in prekinejo dobavo, ni več prijateljev in deklet. Ostaneš sam s še večjo potrebo po drogi in dolgovi. Pustil sem šolo, se vpisal na trgovsko, naredil dva izpita, nato me niso več videli. Delati nisem niti hotel niti mogel, ker sem bil zasvojen.
Potikal sem se po Piranu. Kradel sem po trgovinah in turistom. Starši so vedeli, a so si zatiskali oči. Čakali so, da bo minilo samo od sebe. Doma so me zaklenili v sobo, prebrodil sem krizo, kakšen mesec je bilo dobro, nato pa sem šel na metadon, državno drogo.
Read more:
Rezultat je lahko enako poguben, kot če bi se otrok začel drogirati
Kaj je sledilo?
Metadon je v redu, da se odpoveš heroinu, a po kakšnih desetih dneh uporabe je treba obvezno na zdravljenje glave, duše in še česa. Zadaj so farmacevtski lobiji. Na metadonu sem bil osem let. Nekajkrat sem šel na zdravljenje v Ljubljano. To je bilo v redu, a trajalo je le tri mesece. Poslušali smo le teorijo. Nikogar ni bilo, ki bi govoril z lastno izkušnjo. Predavajo zdravniki, a v treh mesecih ne moreš zamenjati desetih let življenja.
Droga je prva stvar, na katero zjutraj pomisliš, in zadnja, preden greš spat. Štiriindvajset ur na dan misliš le na to, kje jo boš dobil. Ljudi sem prinašal okrog. Pravi prijatelji so mi hoteli pomagati, a sem jih opeharil. Svojo samopodobo sem hranil s tem, da sem se na primer še šestič zlagal prijatelju, za kaj potrebujem denar. Odvisen sem bil tudi od manipuliranja.
[youtube https://www.youtube.com/watch?v=scZZNKP2eWI&w=560&h=315]
Na neki točki svoje kalvarije ste bili nekaj minut klinično mrtvi.
Vzel sem preveč heroina skozi nos. Ne drži, da se lahko umre le zaradi vbrizgavanja z iglo. V naši družbi nas je bilo 12. Od tega je osem pokojnih. Umrli so zaradi heroina, kokaina, alkohola, trave. Tudi zaradi te – lahko imaš srčne motnje ali se “zadet” voziš z motorjem in imaš slab reakcijski čas.
Read more:
Boter mora biti molitveni “odvetnik” varovanca, “tudi če je ta na najhujših drogah”
Tudi med svojo bitko z zasvojenostjo ste imeli dekle. Kako je bila videti vajina zveza?
Ko sem bil na metadonu, sem imel dekle, treniral sem, hodil sem teč, znal sem igrati za druge. Ko sem prišel domov, sem na postelji jokal. Punca je vedela, hotela mi je pomagati, jaz sem manipuliral z njo, ji govoril, da bom nehal. Nosila mi je uspavala, pomirjevala, protibolečinske tablete. Če bi bilo obratno, bi jo že zdavnaj pustil. Ženske pa želijo pomagati. To se je vleklo nekaj let, vsak človek ima neko mejo.
Kdaj je bil prelomni dogodek, da so vas starši vrgli iz hiše?
Po ne vem katerem zdravljenju že sta me postavila pred dejstvo: ali v komuno ali na cesto. Šel sem zato, da sem imel streho nad glavo in hrano. Nihče ne gre v komuno z veseljem, vsak pod prisilo.
Kaj se dogaja tam?
Živiš med ljudmi, ki so dali skozi enako kot ti. Razumejo te in ti znajo postaviti ogledalo. Ne moreš več manipulirati s samim seboj. Šele tedaj si priznaš, kdo si, kaj si in na čem si.
[youtube https://www.youtube.com/watch?v=uXfxWfXCIGc&w=560&h=315]
Kaj vas je ob prihodu v komuno dona Pierina v Italiji najbolj “zadelo”?
Sprva se mi je zdelo čudno, zakaj tečejo na delo. Želel sem iti čim bolj počasi. Imeli so smisel, cilje, načrte. Bili so tako pozitivni, jaz pa ravno nasprotno.
Črna preteklost, sedanjosti ni bilo, prihodnosti pa nisem videl. Imel sem srečo, da je bil zame odgovoren fant, ki je v komuno prišel na vozičku in v plenicah, saj se mu je od amfetaminov in ekstazija zmešalo. Čez 15 mesecev je bil tam odgovoren za 80 ljudi. Vedno je našel pravo besedo, vedno je bil miren. Pravi zgled.
Današnja družba te uči, da kažeš s prstom na drugega in gledaš soseda, ki ima lepše češnje kot ti, ne pa svojih. Treba je nositi, kar je v modi. Oprijete kavbojke, čeprav te žulijo, vsaka štiri leta nov avto. Ne živiš svojega življenja, ves čas si nezadovoljen, iščeš instant srečo, na primer nakupovanje. Kolikor je napredovala tehnologija, toliko smo šli nazaj z vrednotami.
Kakšno je življenje v komuni?
Red, delo, disciplina, higiena, ki je nekateri nimajo, pogovori, gojenje odnosov. To je v ospredju. Vsaka stvar ima svoj smisel, da ti bo koristila, ko prideš ven. Ne gre le za to, da si čist. Že po treh, štirih mesecih ne razmišljaš več o drogi. Ta ni problem. Droga te ne pripelje do napačnega življenja, ampak te napačno življenje pripelje do droge.
Ste bili pred prihodom v komuno verni?
Ne, don Pierino me je krstil in birmal, vmes smo imeli tudi prvo sveto obhajilo. Te stvari so me sicer zanimale. Bi pa težko rekel, da zdaj verujem po standardnih obrazcih. Verujem pa v ljubezen, prijateljstvo, življenje, v dobro …
Ali verujem v posmrtno življenje? Veste, ko sem bil klinično mrtev, ko možgani tri minute niso imeli kisika, sem videl klasični predor in luč. Tako da nekaj po smrti gotovo obstaja.
Kako ste se po treh letih spet znašli v realnem svetu?
V komuni se naučiš, da ni ovir. Če se nekaj odločiš, boš to tudi storil. Ne več prek trupel, ampak pozitivno. Prej sem hodil v šolo, ker sem moral. Po komuni pa zato, ker sem želel.
Naučil sem se, da materialne stvari ne osrečujejo. Prostovoljno sem pomagal drugim. Hodil v večerno šolo, igral nogomet. Tako sem bil poln energije, da mi ne bi bilo treba spati šest mesecev. A sem pozabil nase.
Moje telo se je sesulo. Sprijaznil sem se, da ne morem vsem pomagati. Še vedno se učim. Delo so mi ponudili pri Karitas. Sem koordinator v komunah, hodim na srečanja, pričevanja.
Read more:
“Predstavljajte si, da bi v Slovenijo prišlo milijon beguncev. Kaj bi naredili?”
Read more:
“Vsakokrat ko se vrnem v Slovenijo, je zame novo leto”
Read more:
Pet nasvetov za učenje in spopadanje s tonami podatkov
