Soočene so bile z morda najhujšim zlom in iz njega izšle kot zmagovalkeZgodbe o ljudeh, ki junaško trpijo, so sicer občudovanja vredne pa tudi zastrašujoče. Človek dobi občutek, da sam nikoli ne bi zmogel toliko poguma. Vajeni smo lagodnega življenja brez bolečine. Če je dejstvo, da nam je zmanjkalo kave, najhujše, kar se nam je zgodilo ta dan, se lahko zavedamo, da nam je resnično lepo.
Kljub temu pa se je včasih dobro vprašati, kako bi se sami odzvali na neizmerno stisko, če bi recimo nekega dne izgubili vse, kar imamo.
Psihologija pozna pojav z imenom ”posttravmatska rast”, kar pomeni, da je trpljenje za nas včasih koristno. Preživljanje stiske lahko dejansko spodbudi osebnostni razvoj in privede do pozitivnih življenjskih sprememb. Če torej živimo lagodno življenje, to za nas ni vedno najbolje. Junaki se rodijo le v skrajnih razmerah, vrline, ki jih izkazujejo, pa je mogoče pridobiti le s trpljenjem.
Teh pet žensk je bilo soočenih z morda najhujšim zlom, ki si ga človek sploh lahko predstavlja, s holokavstom, in iz njega so izšle kot zmagovalke.
Kliknite na prvo fotografijo za ogled celotne fotogalerije.
Sophie Scholl ‒ Sophie je bila članica protinacističnega uporniškega gibanja v Nemčiji, pri 21. letih pa so jo nacisti ujeli in usmrtili. Pred izbruhom vojne se je kot študentka pogosto smejala in zabavala, toda trpljenje in zlo sta razkrila njen pogum, ko je bila soočena z gotovo smrtjo in je junaško zagovarjala dobroto človeka. O Sophie sta bila posneta dva filma, Bela vrtnica in Zadnji dnevi Sophie Scholl, oba pa opisujeta napeto grozo, ki je dušila njo in njen pogum sredi norosti nacističnih zasliševalcev. Tudi mi se morda zdimo običajni in tihi, toda nikar ne podcenjujmo moči, ki se skriva v nas in čaka, da privre na plano.
Ana Frank ‒ Slovi po dnevniku, ki ga je pisala, ko se je skrivala pred nacisti. Nazadnje so jo ujeli in umrla je v koncentracijskem taborišču, toda s svojimi zapisi je slavila zmago. Med dveletnim skrivanjem je njeno pisanje postajalo vedno bolj občuteno in zrelo, Ana pa se je tudi spravila s sestro in materjo, s katerima ni bila v najboljših odnosih. S trpljenjem se je v njej razvila modrost, ki je presegala njeno starost, in pri nežnih štirinajstih letih je postala nadarjena pisateljica. Odkrito je pisala o medčloveških odnosih in duhovnosti, postala je nekakšna odprta knjiga, živo umetniško delo. Nacisti so ji vzeli življenje, toda njene pogumne besede še danes berejo in preučujejo številni otroci po vsem svetu. Kadar premišljujemo o zapletenem položaju in se z njim soočamo, tudi sami duhovno rastemo.
Sofka Skipwith ‒ Rodila se je leta 1907 kot ruska princesa po imenu Sofia Dolgorouky. Po ruski revoluciji leta 1917 življenje princese ni bilo več varno in Sofka je emigrirala ter živela v različnih krajih po Evropi, toda maja 1940 se je znašla na napačnem kraju ob napačnem času. Ko je skrbela za svojo mater v Parizu, so mesto zavzeli nacisti in jo poslali v internacijsko taborišče. Medtem ko je bila v taborišču, je izvedela, da so Nemci razstrelili letalo njenega moža, ki je v napadu izgubil življenje. Toda tragedija je ni ustavila in Sofka se je domislila številnih izvirnih načrtov, da je drugim internirancem pomagala pobegniti. Med drugim je na notranjo stran cigaretne škatlice pisala skrivna sporočila in skozi luknjo v ograji na svobodo potisnila košaro z dojenčkom. Med svojim ujetništvom je rešila na stotine življenj. Če trpljenje vzbuja sočutje in nesebičnost, potem iz nas naredi močnejše in boljše ljudi.
Etty Hillesum ‒ Etty je v koncentracijskem taborišču Westerbork doživela duhovno prebujenje. Zapisala je: ”Tista dva meseca za ograjo iz bodeče žice sta bila najbogatejša in najintenzivnejša meseca v mojem življenju, v katerih so se globoko potrdile moje najvišje vrednote. Nazadnje sem celo vzljubila Westerbork.” Ni hotela postati žrtev in je v trpljenju našla novo notranje življenje, ki ga prej ni poznala. Obdobje stiske nas nauči, da razvijemo lastne duhovne vire in se nanje zanašamo.
Edith Stein ‒ Edith je bila Judinja, ki se je spreobrnila v katoliško vero. Čeprav je med vojno že bivala v karmeličanskem samostanu, so jo nacisti imeli za Judinjo. Nazadnje so jo skupaj s sestro prijeli in poslali v koncentracijsko taborišče. Tam je opustila sleherno misel na lastno udobje in varnost in je svoje zadnje dneve preživela v skrbi za potrebe drugih. Edith Stein je bila v mladosti zaskrbljena in negotova glede svoje prihodnosti ter smisla življenja, pozneje pa je doživela duhovno prebujenje, ki ga je močno okrepilo nacistično preganjanje. Svoje življenje je nenadoma videla kot dar, ki ga lahko daruje bližnjim, in trpljenje, ki ga je izkusila, ji je dalo priložnost, da je izživela svojo usodo. Trpljenje v nas pogosto vzbudi ljubezen in sočutje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.
Tags:
Podprite Aleteio!
Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.
