Jožef iz Arimateje je v štirih evangelijih omenjen v pasijonu oziroma ob Jezusovi smrtiPo rodu je bil iz Arimateje (v hebrejščini Armathajim), mesta v Judeji, današnji Rentis, ki leži deset kilometrov severovzhodno od Lidije, verjetno Samuelovega rojstnega kraja (1 Sam 1,1).
Bil je bogat mož (Mt 27,57) in ugleden član sinedrija (Mr 15,43; Lk 23,50). Imel je nov grob, vklesan v skalo blizu Golgote v Jeruzalemu. Bil je Jezusov učenec, vendar je to tako kot Nikodém prikrival, ker se je bal judovskih oblasti (Jn 19,38). Luka o njem pove, da je pričakoval Božje kraljestvo in ni odobraval obsodbe, ki jo je Jezusu izrekel sinedrij (Lk 23,51).
Tisti, ki zaprosi za Jezusovo truplo
V krutih trenutkih križanja ga ni bilo strah prositi Pilata za Jezusovo telo (v Evangeliju po Petru 2,1; 6,23−24, apokrifu iz 2. stol., ga Jožef zaprosi zanj pred križanjem).
Ko mu je upravitelj dal dovoljenje, je križanega snel s križa, ga zavil v čisto platno in ga z Nikodemovo pomočjo položil v grob, ki ga je imel v lasti in ki ga ni še nihče uporabil. Potem ko sta ga z veliko skalo zaprla, sta odšla (Mt 27,57−60; Mr 15,42−46; Lk 23,50−53 in Jn 19,38−42). Do tu imamo zgodovinske podatke.
Read more:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Read more:
Kdaj in kje so najprej molili križev pot?
Legende in apokrifi
Od 4. stol. dalje so se pojavila izročila legend z domišljijskim značajem, v katerih so poveličevali Jožefovo podobo. Apokrif iz 5. stol., Pilatova dela, imenovan tudi Evangelij po Nikodemu, pripoveduje, da Judje niso odobravali Jožefovega in Nikodemovega ravnanja v korist Jezusa in so zato Jožefa zaprli. Ko se čudežno reši, se pojavi v Arimateji. Od tam se vrne v Jeruzalem in pripoveduje, kako ga je Jezus rešil.
Še bolj neverjetno je delo Vindicta Salvatoris (mogoče iz 4. stol.), ki se je zelo razširilo v Angliji in Akvitaniji. Knjiga pripoveduje o pohodu Tita in njegove legije, da bi maščeval Jezusovo smrt. Ko je osvojil Jeruzalem, je v nekem stolpu našel Jožefa, ki so ga tja zaprli, da bi umrl od lakote, vendar se je hranil z nebeškimi izbranimi jedmi.
Misijonar?
Med 11. in 13. stol. je legenda o Jožefu iz Arimateje na britanskih otokih in v Franciji pridobila nove podrobnosti, ko so jo vključili v cikel o svetem gralu in kralju Arturju. Ena izmed teh legend pravi, da je Jožef umil Jezusovo telo in zajel vodo in kri v posodo. Zatem sta z Nikodemom razdelila njegovo vsebino. Druge legende pravijo, da je Jožef, medtem ko je imel pri sebi ta relikviarij, evangeliziral Francijo (nekatere pripovedi trdijo, da se je z Marto, Marijo in Lazarjem izkrcal v Marsêillu), Španijo (kjer ga je Jakob posvetil v škofa), Portugalsko in Anglijo.
Jožefova podoba je v tej zadnji pokrajini postala zelo slavna. Legenda ga imenuje za prvega ustanovitelja prve cerkve na britanskih tleh v Glastonbury Toru, kjer je njegova palica, medtem ko je spal, pognala korenine in zacvetela. Opatija Glastonbury je postala pomembno romarsko središče, dokler je niso z reformacijo leta 1539 razpustili.
Read more:
“Danes vse preveč ljudi umira samih po bolnišnicah in domovih za ostarele”
Kaj je res?
Legenda iz 9. stol. pripoveduje, da je patriarh Fortunato iz Jeruzalema v času Karla Velikega pobegnil na zahod in s seboj odnesel kosti Jožefa iz Arimateje. Prišel je do samostana v Moyenmoutieru, kjer je postal opat.
Vse te legende, ki niso zgodovinsko dokazane, pričajo o spoštovanju, ki so ga izkazovali prvim Jezusovim učencem. Razvoj pripovedi je lahko povezan s priložnostnimi polemikami nekaterih pokrajin (kot sta Anglija in Francija) z Rimom.
Z njimi so želeli dokazati, da so v določenih pokrajinah oznanjali evangelij Jezusovi učenci in ne misijonarji, ki so jih poslali iz Rima. V vsakem primeru nimajo nobene povezave z zgodovinskimi dejstvi.
Prispevek je objavljen v knjigi 50 vprašanj o Jezusu, ki jo je izdala založba Družina.
Read more:
5 navdihujočih navedkov o moči in lepoti Jezusovega trpljenja
