Kako osmisliti trpljenje in smrt? Pater Daniel Golavšek je bolniški duhovnik in upravitelj bolniške župnije v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako gleda na zemeljski odhod ljudi v večnost, kako to zaznamuje družine svojcev, kako premagati tiste male smrti brez pogrebov, ki se skoraj vsakodnevno dogajajo v naših družinah, ko preprosto nad nekom obupamo.
S smrtjo se srečujete vsak dan. Kako gledate nanjo? Kaj ste novega spoznali kot bolnišnični duhovnik?
Zame je to velika milost, saj so to izkušnje, ki me bogatijo in osrečujejo, ko obiskujem naše ostarele, preizkušane, trpeče ter bolne brate in sestre ter njihove svojce in družine. Ob njih se učim vere in življenja.
Ne samo tukaj v Ljubljani, ampak že kot kaplan v Turnišču sem spoznal, da je to ena od stvari, ki me izpolnjuje. Kar zadeva smrt: ne bojte se! Poglejte, kaj je napisala štirinajst let stara deklica Giulia Gabrieli, ko je umirala za rakom (umrla l. 2011): “Zdaj vem, da se moja zgodba lahko konča samo na dva načina: ali po milosti čudeža s popolnim ozdravljenjem, za kar prosim Gospoda, ker imam še mnogo načrtov, ki jih želim uresničiti. Ali pa bom odšla naproti srečanju z Gospodom, kar je prav tako nekaj prečudovitega. Oba zaključka sta lepa. Pomembno je, da se zgodi Božja volja.”
Read more:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Znano je, da je najlepša priprava na smrt naše življenje. Kakšno bi moralo biti, da bi lahko umrli v miru in z razbremenjeno vestjo?
Vsekakor se od nikogar ne pričakuje, da bi bil popoln. Nihče ni popoln. Toda tudi če v življenju vedno znova padamo, naredimo kaj narobe in imamo še tako veliko grehov na vesti, to ni konec poti. Pomembno je, da imamo toliko poguma, ponižnosti in odprtosti, da se pred Bogom in pred bližnjimi tudi opravičimo, da prosimo odpuščanja za tisto, kar ni bilo prav. Da ne zakrknemo svojih src.
Tudi apostol Pavel nam pravi: “Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.” (Flp 4,2–7).
Mir, kako vsi hrepenimo po njem. Ali ga lahko bolniku prinese tudi bolniško maziljenje? Kdaj priporočate prejem tega zakramenta?
Zakrament bolniškega maziljenja je namenjen ozdravljenju na duši in na telesu. Marsikdaj ljudje napačno razumejo in mislijo, da se ta zakrament podeljuje samo ob slovesu, ko človek umira. Noben zakrament ni namenjen za poslavljanje, kaj šele za smrt. Vsi zakramenti (morda bolniško maziljenje še na poseben način) so namenjeni, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju; da človek prejme milosti moči, vere in zaupanja, ki se ne nazadnje kažejo tudi na duševnem in telesnem zdravju.
Zakrament bolniškega maziljenja priporočam vsakemu, ki je zbolel, je v negotovosti, trpi na duši ali na telesu. Dokler človek živi (v telesu namreč), ni nikoli prezgodaj ali prepozno.
Ne bojte se zakramentov – po njih prejemamo življenje. Zgodilo se mi je že, da so me zdravniki klicali k umirajočemu, pa si je bolnik po prejemu zakramentov opomogel.
Read more:
Česa nas lahko Jezus ozdravi
Kaj po vaših izkušnjah sodobnemu človeku najbolj otežuje zemeljski odhod? Se dogaja, da tudi svojci ne pustijo človeku oditi s tega sveta?
Najprej vera v lastno vsemogočnost in zanašanje zgolj na človeške moči. Ko človek ne zna izpustiti iz rok tistega, kar misli, da je njegovo (pa naj bo to življenje samo, bližnji, materialne stvari …). Da ne zna vsega tega izročiti v božje roke. S takšnim mišljenjem je vedno povezano tudi pomanjkanje vere v božjo ljubezen in vsemogočnost, strah, nezaupanje.
To velja tako za bolnike kot tudi za njihove svojce. Ne morem si predstavljati, kako velika praznina in nesmisel je v človeku, ki nima nekega globljega temelja in opore, ki gre prek človeškega, prek telesnega trpljenja, prek bolezni in bolečine.
Kako mu lahko vi kot bolniški duhovnik pomagate, ga krepite in opogumljate v najtežjih trenutkih njegovega življenja, ko čas in vse zemeljsko izgublja vrednost?
Včasih se počutim tako nemočnega in majhnega, ko vidim ob sebi človeka, še posebej če je bolan otrok, ki trpi, pa ne morem nič storiti. Nimam čarobne palčke, ki bi odčarala trpljenje, in ne zmorem delati čudežev. Eno pa lahko storim (ne samo jaz, ampak vsak izmed nas): da trpečim stojim ob strani, da jim izkažem svojo bližino in ljubezen, da jim dam vedeti, da niso sami, da molim zanje, da z njimi delim trpljenje in žalost, da jim pomagam nositi križ.
Tukaj imajo družina oz. svojci, prijatelji temeljno vlogo in poslanstvo: stati trpečemu ob strani, da bi ne ostal sam.
Read more:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Medosebni odnosi – ti so včasih tako naporni, da v nekem trenutku nad bližnjim lahko tudi obupamo, da ga za nas ni več. Kaj storiti, da bo teh malih smrti odnosov v naših družinah manj. Da bomo pristopili k drugemu?
Naši medosebni odnosi, naša ljubezen do bližnjih, vera, upanje, dobrota, toplina, odpuščanje, usmiljenje, hvaležnost (seveda tudi negativni odnosi sovraštva, jeze, zamer, obsojanja) – to je tisto, kar gre prek smrti, kar ostane za večnost.
Ko govorimo o smrti, se je potrebno zavedati, da gre vedno za dvojno razsežnost: za telesno smrt in za duhovno smrt. Telesna smrt je boleča in težka preizkušnja predvsem za svojce, ker ostanejo občutki pogrešanja, praznine in negotovosti. Ljudje smo vendarle tudi telesna bitja in vsak ima potrebo tudi po fizični bližini s svojimi dragimi.
Veliko hujša pa je duhovna smrt človeka, ki v svoji svobodi zakrkne svoje srce in se odtrga od večnega življenja – življenja v polnosti vere, zaupanja in ljubezni do Boga in do bližnjih. Ko v človekovem srcu zavladajo sovraštvo, jeza, obsojanje, tema. Ko človek ostane sam. To je tisto, česar se je treba varovati in bati: duhovne smrti, ne telesne.
Read more:
Frančišek Saleški nam sporoča, naj nas ne bo strah prihodnosti
In vendar se je bojimo. Spominjam se pričevanja mamice, ki si je zelo želela petega otroka, a je doživela spontani splav. Obstala sem brez besed. Kako vi pomagate staršem preživeti bolečino slovesa, ko Bog vzame nedolžno življenje?
Kot bolniškega duhovnika me vedno najbolj stisne pri srcu, ko me kličejo iz pediatrične klinike – še preden sploh zvem, za kaj gre. Bolečini ob bolezni in trpljenju otrok se ni mogoče izogniti. Kaj šele takrat, ko otrok umira.
Ne samo da se ji ni mogoče izogniti, ampak še več: čudno bi bilo, če takšnih občutij ne bi bilo. Prek solz, ki jih potočimo (še posebej starši za svojega otroka), prek bolečine, ki jo čutimo v srcu, se kaže naša ljubezen do trpečih. Čudno bi bilo, če ob trpljenju in smrti otrok ne bi ničesar čutili, če bi nam bilo vseeno.
Tudi zase moram reči: toliko kot prejokam sedaj kot bolniški duhovnik, nisem v vsem svojem življenju. Kot duhovnik ne vidim svojega poslanstva v tem, da bi to bolečino, solze, jok odstranil. Ne odstraniti, potrebno jo je osmisliti. Pomembno je, da smo ljudje v takšnih trenutkih drug drugemu blizu, da drug drugega podpiramo, da nihče ne ostane sam in zapuščen. Pa tudi otroci, ki umirajo, nas ne zapustijo. To so angeli, ki ostanejo z nami in nas spremljajo na naših poteh.
Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina, leta 2016.
Read more:
So samomorilci obsojeni na pekel?
Read more:
Molitev za vse, ki se borijo z rakom na dojki
Read more:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
