Pred zadnjo vojno (1992–1995) je v Bosni živelo 800.000 katoličanov. Danes jih je manj kot 450.000Sarajevski nadškof in kardinal Vinko Puljić zaskrbljeno ugotavlja, da Bosno vsako leto zapusti 10.000 katoličanov. Mnogi novinarji in pisatelji so Sarajevo imenovali “balkanski Jeruzalem”, a se katoliški del prebivalstva v njem nezadržno manjša.
“Katoličani težje obranijo svoje temeljne pravice,” je za ACN povedal kardinal. Bosno in Hercegovino katoličani množično zapuščajo zaradi diskriminacije, ki jo država izvaja do te verske manjšine in se odraža na politični in administrativni ravni, predvsem na področju zaposlovanja.
V državi s 4,6 milijona prebivalcev je katoličanov (večinoma hrvaške narodnosti) manj kot 450 tisoč.
Read more:
V “moderni dobi” milijoni pobitih kristjanov
Read more:
Edini del Evrope, kjer število katoličanov raste. Zakaj?
“Etnično čiščenje”
Podpis daytonskega mirovnega sporazuma leta 1995 je končal triletno vojno, a je hkrati uveljavil posledice “etničnega čiščenja” in preseljevanja z vzpostavitvijo dveh entitet, bošnjaško-hrvaške federacije, ki zavzema osrednji in zahodni del ozemlja, in Republike srbske, ki zavzema severni in vzhodni del.
V tem delu so Srbi uničili večji del nesrbskih verskih objektov, predvsem cerkva, ki so pričevale o pretekli navzočnosti Hrvatov ali Bosancev na tem območju.
“Daytonskega sporazuma se v praksi ni izvedlo, zaradi česar je najbolj trpela prav hrvaška katoliška manjšina,” pove kardinal Vinko Puljić.
Read more:
Kako so katoličani izumili kapitalizem
“Zaceliti moramo rane“
“Med vojno in takoj po njej je bila večina katoličanov izgnana s svojih domov, veliko hiš je bilo oplenjenih in uničenih […] Po vojni ni bilo politične ne finančne podpore, da bi se begunci vrnili,” dodaja kardinal. Leta 2012 je škofovska konferenca pozvala k pomoči, pri čemer jo je podprl tudi papež Benedikt XVI.
“Če ne bi bilo več Hrvatov, potem ne bi bilo več katoličanov, saj je večina katoličanov Hrvatov. Zato je pomembno doseči stanje enakopravnosti pred zakonom.”
Kardinal v prihodnost zre z zaupanjem, rekoč da so “nedeljska maša in romanja pomemben vir moči ter da so ob praznovanju stote obletnice fatimskih prikazovanj vsako župnijo in celotno nadškofijo posvetili Božji materi”. Misli je sklenil z besedami: “Zaceliti moramo rane in drug drugemu odpustiti ter se z veseljem in ljubeznijo priporočiti Bogu.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Read more:
Kako so kristjani na Japonskem preživeli preganjanja in atomsko bombo
Read more:
Prvi globalni kapitalist, ki je postal junak revnih
