Neplodnost je težka, a hkrati zelo pomembna tema, ki se dotika tudi številnih slovenskih parovCarmen Breznikar Ruparčič in Miha Ruparčič sta zakonska in družinska terapevta ter ustanovitelja Družinskega inštituta, ki je zasebni zavod, ustanovljen z namenom terapevtskega spremljanja posameznikov, parov in družin. Pogosto se tako srečujeta tudi s pari, ki se soočajo z bolečo, a zelo pomembno temo. Temo, s katero sta se morala spopasti tudi sama.
O neplodnosti danes še vedno prepogosto težko odkrito spregovorimo. A ravno to je lahko največja težava. Ko si ne priznamo, ko se s težavo ne znamo spopasti, ko ne vemo, kako ravnati. Takrat se lahko začnejo krhati odnosi in tudi naše psihično zdravje.
Kako si lahko pomaga par, ki se sooča z neplodnostjo, in kako jima lahko pomagajo njuni bližnji?
Carmen: Ker je to tema, ki je povezana z zelo zahtevnimi občutji nemoči, žalosti, nerazumljenosti in tudi sramu. Stvari, ki so povezane s telesom in spolnostjo, so žal še vedno pogosto povezane s sramom. Prav tako pa se ljudje ob tej temi počutijo zelo izpostavljene. Na terapiji se pogosto zgodi, da mi ljudje rečejo, da je najhuje, ko jih domači sprašujejo, ali je že kaj ali še ne.
Veliko je zadrege. Tako na strani parov kot na strani okolice. Kako vprašati, kako ne vprašati …
Tabu pa je tudi dejstvo, da si par morda niti ne želi otrok. Tudi to pogosto pari ugotovijo na terapijah in to je tudi ena izmed stvari, ki jo je danes na nek način nesprejemljivo priznati.
Miha: V zvezi s sramom bi še dodal, da že v Svetem pismu lahko beremo o tem sramu, ki je povezan z neplodnostjo. Pravi namreč, da je bila Elizabeta, ki je spočela v svoji starosti, oprana sramu.
Read more:
Stampedo v službi, nato še žena. Čas je, da si zastavite to vprašanje
Med drugim nudita psihološko podporo parom, ki se soočajo z neplodnostjo. Za kaj gre? Je to enoten pojav?
Carmen: Ne, to ni nekaj enotnega. Gre za zelo široko polje. Praviloma je tako, da se par najprej odkrito odloči, da bo imel otroka, in če do tega ne pride po na primer letu dni, se začneta spraševati, ali je z njima kaj narobe.
Pri tem je pomembno vedeti, da se veliko težav lahko odpravi že pri prvih pregledih. Če se par opogumi in stopi do specialista, ki se s tem področjem ukvarja, bosta tam deležna najboljše pomoči. Konkretno prof. dr. Bojana Pintar iz Leonišča, ki je del Ginekološke klinike v UKC Ljubljana, je res odlična na tem področju in je ena tistih zdravnic, ki s svojo ekipo sledi točno določenemu protokolu in tako po vrsti preverja, kaj bi lahko bilo narobe.
Poleg medicinskih pa so lahko pri takšnih težavah tudi čisto psihološke blokade. Nikoli ne bomo točno vedeli, kaj na kaj vpliva. Stres na primer vpliva na delovanje hormonov. Dejstvo je, da se pari, ki poiščejo neko terapevtsko podporo, bistveno bolj sprostijo, spregovorijo lahko o čustvenem doživljanju. Pogosto ugotovimo, kakšnim silnim stresom so izpostavljeni, pa se tega sploh ne zavedajo.
Miha: Spoštujem vse ginekologe in ginekologinje, ampak včasih je dobro slišati tudi drugo mnenje. Morda neki ginekolog ne sledi protokolu, zato je pomembno, da so pari aktivni in se obrnejo na specialiste s tega področja.
Carmen: Zgodi se tudi, da včasih pri ženskah okoli 40. leta splošni ginekologi kar zamahnejo z roko in rečejo: “Saj ste že prestari.” Tem ženskam svetujem, da stopijo do specialistov, ki se s tem ukvarjajo, ker se lahko le s pregledom hormonov vidi, kakšne so realne možnosti.
Read more:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Read more:
“Kar se nam dogaja, je odsev tega, kar nosimo v sebi”
Kako težave s plodnostjo vplivajo na partnersko zvezo?
Carmen: Tukaj pridemo na polje izjemne ranljivosti, ko par “odrine na globoko”. Pogosto se zgodi, da mora par, ki se sooča z željo po zanositvi, odriniti romantično predstavo o intimi, torej da se spočetje otroka zgodi v nekih idealnih romantičnih okoliščinah. Ko se to ne zgodi niti prvič, niti drugič, niti tretjič itd., pridemo do področja, ki bi se mu par v romantični predstavi o intimi želel izogniti, in to je dosledno spoštovanje ženskega ciklusa. Konkretno to pomeni, da mora ženska začeti spremljati svoje telo, čeprav se do zdaj s tem sploh ni ukvarjala. In moški ji mora v tem slediti.
Nenadoma ni več pomembno samo to, da sva romantična, ampak to, kdaj je dan ovulacije. In to polje je lahko izredno ranljivo. Par se mora namreč ne eni strani odpovedati romantičnim predstavam, po drugi pa morda zaradi “tistih dni” vsaj enkrat mesečno zapostaviti kakšno druženje s prijatelji, z družino, službene obveznosti. Ko pride tisti sveti trenutek pomembnih dni, par preprosto potrebuje zasebnost.
Čeprav je vse to lahko zelo zahtevo, pa je to hkrati tudi priložnost, da se par poveže in zgradi odnos, o katerem sploh ni sanjal.
Miha: Če dodam še moški vidik … Moški smo pri teh temah lahko zelo blizu temu, da se umaknemo, se zapremo vase in osramočenost premlevamo sami v sebi. Zato je pomembno, da tudi moški spregovori o tem.
Read more:
14 zabavnih mejnikov v življenju zakonskega para
Lahko pride do te globlje povezanosti, žal pa se lahko zgodi tudi obratno. To je lahko veliko breme za zakonca, saj se počutita kriva za to stanje. Kaj lahko storita, da zaradi tega ne bi bila ogrožena njuna zveza?
Miha: Zelo pomembno je, da imamo razčiščen pojem zakonskega odnosa, ki je podelitev partnerja drug drugemu ne glede na to, ali se jima bo otrok rodil ali ne.
Kljub vsemu morata biti središče najprej onadva kot zakonski par. Šele nadaljevanje je razvoj družine. Družina nismo samo mi, ampak tudi midva, in na tej podlagi gre par naprej. Naprej pa gre v dobrem in v slabem.
Carmen: Mark Wolynn je napisal knjigo, ki bi jo lahko prevedli z: Ni se vse začelo s tabo. Govori pa o medgeneracijskih prenosih travme in kadar je pri paru ali pri posamezniku veliko krivde, pri terapijah pogledamo, ali so morda v ozadju kakšni travmatični dogodki in se ta krivda vleče iz generacije v generacijo.
Pri težavah z zanositvijo je krivda pravzaprav povsem nelogična: ona si želi otroka, on si želi otroka. Kaj vmes sploh počne krivda? Tukaj je logična povezanost, hrepenenje, skupna molitev, romanja ali kaj podobnega. Zato je pri terapiji pomembno, da pogledamo tudi v preteklost, da vidimo, kakšne težke stvari so se dogajale. Počasi moramo to krivdo raztopiti.
Morda je ravno zdaj v postnem času priložnost, da tisti, ki so verni, res verjamejo, da jih bo križ odrešil. Da je šel Jezus na to pot tudi zanje, da bodo odrešeni te krivde.
Read more:
Nekaj namigov, kako lahko svojim otrokom podarite krščanski dom
Kaj vse pa pari poleg psihološke pomoči še potrebujejo, ko se soočajo z neplodnostjo?
Carmen: Prva stvar je okolica, torej družina. Zato: bratje, sestre, mame, očetje, tete, strici, ne gnjavite jih. Par pustite pri miru. To ne pomeni, da jih nič ne vprašate, ampak da do njih pristopite s sočutjem in zavedanjem, da je to občutljiva tema. Razumeti morate, da potrebujeta čas in zasebnost. Velik stres je lahko za par skrb za druge družinske člane, razbremenite ju tega.
Par mora obvarovati svojo intimo. O tej temi se zato pogovarjata samo s tistimi, ki to res razumejo, slišijo in so sočutni. Vsem pa o tem ni treba govoriti. Nikomur nista dolžna nič razlagati in polagati računov.
Miha: Par zelo čuti, če ju nekdo vpraša, kako sta, ali to sprašuje iz radovednosti ali iz sočutja.
Tak par seveda še vedno povabimo na primer na družinske ali prijateljske dogodke tako kot prej. A hkrati moramo razmišljati, kako ju bomo razbremenili pritiska, in s sočutjem razumeti tudi morebitne odločitve, da zavrneta kakšno povabilo v družbo. Nikoli ne vemo, morda pa ravno tedaj preživljata stisko zaradi njunih težav.
Takšni pari se pogosto znajdejo v položaju, ko jih ljudje sprašujejo, zakaj še nimata otrok in kaj še čakata. Kako se odzvati na takšna za par tudi boleča vprašanja?
Carmen: “Ko bova želela.” Treba je najti prave odgovore za vsak par posebej. Iz svoje izkušnje lahko povem, ker sva kar sedem let čakala na Evo, da me je zelo veliko prijateljic vprašalo, ali že imam trebušček, jaz pa sem samo odgovorila, da ne, da samo rada jem.
Poskusiti je treba najti pravi odgovor, besede, s katerimi hitro končamo temo. Lahko tudi malo na hec obrnemo.
Miha: Rečemo, da bo v medijih ob pravem času.
Carmen: Paziti moramo samo, da se ne zapletemo, saj nam bo lahko zelo težko.
Miha: Zelo težko je tudi, če par nima zunanje podpore, naj bo to oče, mama, prijateljica, terapevt … Dobro je, da se lahko z nekom pogovorita in da ju ta oseba podpre v tem, da je to njuna zasebnost.
Carmen: Nama je bilo zelo dragoceno tudi, da sva se povezala s tistimi prijatelji, ki so prav tako imeli težave. Bilo nas je veliko in smo tako lažje čakali. Več smo se družili, hodili na izlete.
Prosila pa sva tudi najini mami, da se o tem ne govori in da nismo predmet družinskih debat. Zato je pomembno, da imajo tudi starši in drugi družinski člani pripravljen odgovor, kaj reči, ko jih kdo o tem sprašuje.
Kako pa lahko paru sicer pomagajo družinski člani in prijatelji? Verjetno je pogosto problem tudi to, da se o tej temi pravzaprav ne znamo ali ne upamo pogovarjati?
Carmen: Tam, kjer je neka povezanost, tam ne more biti nič narobe. Tisti, ki bo vprašal, bo sicer tvegal, da bo dobil jezen ali žalosten odziv, ni pa nujno. Lahko bo odziv zelo pozitiven in hvaležen, v smislu, hvala, ker me vprašaš, nihče drug me tega ne vpraša. Dokler ne vprašamo, ne moremo vedeti, kakšna je želja na drugi strani. Tisti, ki je zaupnik, pa mora biti razumevajoč ne glede na odziv.
Miha: Konec koncev lahko v iskrenih odnosih vedno tudi to vprašamo: “Želim te podpreti, vendar te nočem obremenjevati s svojimi vprašanji. Ali ti je v redu, če te o tem kaj povprašam?” Če je vprašanje iskreno, dvomim, da bi na drugi strani lahko prišlo do negativnega odziva.
Read more:
Ljubezen ima pet stopenj, a se večina parov ustavi pri tretji. Zakaj?
Kakšno vlogo pa ima pri vsem skupaj vera, zaupanje v to, da tudi še po več letih verjameš, da bo uspelo?
Carmen: Izjemno, največjo. Pomaga namreč razbremeniti krivdo. Kot rečeno, vstopili smo v postni čas, v obdobje razbremenjevanja, učenja ljubezni v odnosu, sprejemanja. Papež je ravno zdaj pozval, da se moramo videti, slišati in se učiti ljubezni. In to je bistveno.
Pomembno vlogo pa imajo tudi romanja. Ljudje, ki imajo vero, naj hodijo na romanja. To pomeni, da se premaknejo iz svojega prostora in odnesejo svojo prošnjo na posebno mesto. Tudi skupna molitev ima izjemno moč. Par, ki ima vero, je lahko v njej zelo povezan.
Vera pa je lahko v pomoč tudi takrat, ko ne pride do neke ugodne razrešitve.
Carmen: Absolutno. Zaupati moramo, da se bo vedno nekje nekaj odprlo.
Na eni strani je to lahko tista prelomna točka, ko se par sooči s tem, da si na primer otroka sploh ne želi. Na drugi strani pa se partnerja lahko še bolj povežeta in postaneta odlična rejnika ali pa posvojita otroka, ki bi bil sicer bogsigavedi kje.
Miha: Morda še nekaj o odločitvi, ko par ne želi imeti otroka … To je zahtevna tema, ki jo tudi Cerkev obravnava v smislu ničnosti zakona. Pogosto je tak par podvržen kritiziranju in opravljanju. Ob tem je pomemben poziv papeža Frančiška, ki pravi, naj ne obsojamo, kritiziramo in govorimo o nekom drugem slabo, ker nikoli nimamo celotne slike. Par, ki se odloči, da ne bo imel otrok, se lahko spopada s hudimi ranami. Zato je tako pomembno, da nikogar ne obsojamo, ker nikoli ne vemo, kaj je v ozadju.
Read more:
7 naukov uspešnega zakona kraljice Elizabete II. in princa Filipa
Read more:
Ali naj se ločim, ker v zakonu ne občutim ljubezni?
Read more:
7 skrivnosti zakoncev, ki se dobro razumejo
